-        TABOR PD FRAM - JEZERSKO – 28.6. – 6.7.2003. 1

-        NAMESTO UVODA – MURPHYLOGIJA  NA TABORU.. 7

-        ŽIVLJENJE V ŠOTORIH IN UDELEŽENCE LETOŠNJEGA TABORA SO DEKLETA OPISALA V RIMAH.. 10

-        PESMI – DRUGIČ.. 13

-        ANA IN SARA STA BUDNO OPAZOVALI VODSTVO TABORA IN GA PRAV TAKO OPISALI V VERZIH.. 15

-        KAKO SMO PREŽIVELI DNEVE NA TABORU, NAM ZELO DOBRO OPIŠEJO IZSEKI IZ URŠKINEGA DNEVNIKA. 17

-        SOBOTA, 28.6.2003. 18

-        NEDELJA, 29.6.2003. 19

-        PONEDELJEK, 30.6.2003. 20

-        T0REK, 1.7.2003. 21

-        SREDA, 2.7.2003. 22

-        ČETRTEK, 3.7.2003. 23

-        PETEK, 4.7.2003. 24

-        SOBOTA, 5.7.2003. 25

-        NEDELJA, 6.7.2003. 26

-        NAROBE DAN.. 28

-        BIVANJE V ŠOTORIH.. 30

-        VZPON NA BABI 32

-        PLANINSKI MNOGOBOJ. 34

-        SKUPINE: 36

-        REZULTATI PLANINSKEGA MNOGOBOJA.. 41

-        UREJENOST NAŠIH ŠOTOROV IN NJIHOVE BLIŽNJE OKOLICE. 43

-        KRIŽANKA.. 45

-        SEZNAM UDELELEŽENCEV TABORA.. 46

 

 

 

 

Leto 2003 je bilo v zgodovini taborov planinskega društva Fram prelomno, saj smo rušili vse rekorde, tako po udeležbi, kakor po številu slabih dni in seveda tudi po številu lepih trenutkov. Kljub temu, pa se lahko ob koncu poletja in seveda tudi glavne planinske sezone pohvalimo, da smo pod streho spravili že 6. poletni mladinski planinski tabor.

 

Tudi tokrat smo se podali v Kamniško-Savinjske Alpe, le da tokrat na Jezersko. Idiličen majhen kraj v naročju gora, pod visokimi vrhovi Grintavcev. Tabor smo postavili ob Planšarskem jezeru, ki je izhodišče za prenekatero čudovito turo.

 

Letos je naš tabor potekal od sobote 28. junija do nedelje 6. julija. Kot že nekaj let, nam je tudi letos zavetišče nudila platnena šotorska streha, ki pa se letos žal ni preveč izkazala in nam je povzročala kar nekaj preglavic.

 

Tabora se je udeležilo 42 otrok, med katerimi je bila najmlajša udeleženka stara 6 let, najstarejši mladinski udeleženec je imel že skoraj 18 let, imeli tudi smo dva odrasla udeleženca. Za udeležence tabora je skrbelo devet izkušenih vodnikov in mentorjev ter animatorka, ne smemo pa pozabiti našega odličnega kuharja, ki je skrbel, da na taboru slučajno ne bi kdo shujšal.

 

Tudi letos smo za naše udeležence organizirali avtobusni prevoz na tabor. Ob poti na Jezersko smo se ustavili na Vranskem in si tam ogledali muzej motociklov. Pred Jezerskim smo se ustavili še v Preddvoru in se sprehodili ob jezeru.

Pogled proti Grintavcu

V popoldanskih urah smo tako prispeli na Jezersko, kjer nas je že čakal postavljen tabor. Ostanek popoldneva smo porabili za nastanitev in sprehod do Jezerskega, kjer so si naši udeleženci napolnili tudi sladke zaloge. Zvečer je nato sledil spoznavni večer, kjer se je vsak udeleženec predstavil, pogovorili smo se o pravilih na taboru in o dejavnostih, ki jih bomo na taboru izvedli. Izžrebali smo tudi svojega skritega prijatelja ter določili ekipe za planinski mnogoboj. Ponoči nas, da nam slučajno ne bi bilo preveč dolgčas, obiskala prva ploha, ki pa na srečo ni povzročila večje škode, se je pa izkazalo, da naši šotori niso ravno najboljši.

 

V nedeljo nas je pričakalo turobno in oblačno jutro. Kljub temu smo se odpravili na poldnevni potep do slapu Čedca. Popoldan smo pričeli s prvimi disciplinami planinskega mnogoboja. Proti večeru smo se podali do etnološkega muzeja, ki je urejen v Jenkovi kasarni, po večerji pa je sledila kino predstava.

 

V ponedeljek pa se je pričelo zares. Na sporedu je bila prva celodnevna tura. Ker je bila starostna sestava naših udeležencev tudi letos zelo raznolika, smo udeležence razdelili na dve skupini. Prva skupina je odhajala na daljše in zahtevnejše ture, druga pa na malenkost krajše in manj zahtevne ture. V ponedeljek je tako prva skupina odšla na Štegovnik, druga skupina pa na Visoki vrh. Obe skupini sta preživeli čudovit dan v hribih, ki smo ga zaključili s planinskim mnogobojem, osnovami planinske šole in tabornim ognjem.

 

Tudi v torek smo se zbudili v prekrasno jutro. Ker je bila tokrat pred prvo skupino zelo zahtevna in dolga tura na Babe, smo vstali zelo zgodaj. Druga skupina se je na pot podala malo kasneje in se povzpela na prav tako lep in zanimiv Goli vrh nad Jezerskim. Že pred turo smo udeležence poučili o varni in pravilni hoji, pripravili smo si tudi vso potrebno tehnično opremo. Na samem začetku zahtevne poti pa smo obnovili še osnove plezanja. Ker smo med tem že ugotovili, da naši šotori niso pretirano odporni na vodo smo jih šotore dodatno zaščitili s PVC folijo in mislili, da je problem rešen. Spet račun brez krčmarja. Že na Babah nas je pričakal močan veter, kar pa za visokogorske vrhove ni tako neobičajno. Vendar se je na naše presenečenje ta orkanski veter preselil tudi v dolino in v enem samem, a močnem in dolgotrajnem, sunku skoraj odpihnil naš tabor. Veter se je nato na našo srečo polegel in nadomestil ga je dež, ki pa nas je nato z krajšimi presledki lepega vremena spremljal vse do konca tabora.

 

Sreda je bila namenjena počitku, pospravljanju in pa seveda tudi planinski šoli. Da bi bila stvar zanimivejša smo zadevo malce obrnili in za pol dneva prepustili vajeti našim udeležencem in moram vam priznati, da je zadeva popolnoma uspela. Popoldan smo se podali na Jezersko, kjer smo obiskali postajo GRS in gorskega reševalca Drejca Karničarja, ki nas je poučil o osnovah reševanja in pa o varni hoji v hribe. Večino tem iz planinske šole smo poskusili praktično obdelati na samih turah. Tako smo se naprimer lik planinca obdelali med počitki, gorsko reševalno službo smo spoznavali na obisku postaje GRS, orientacijo smo obdelali na orientacijskem pohodu,… Naš cilj namreč ni bil, da bi otroke obremenjevali še z dodatnim šolskim piflanjem planinske šole. Z načrtovanim bivakiranjem in dvodnevno turo na Grintavec zaradi poslabšanja vremena ni bilo nič.

 

V četrtek smo se tako kljub srednji oblačnosti polni optimizma podali proti Virnikovemu Grintavcu. Na žalost pa naša dobra volja ni uspela razgnati deževnih oblakov, ampak so se ti še bolj strnili, temu pa je sledila močna nevihta, tako da smo morali naš vzpon prekiniti in smo nato popolnoma premočeni pricapljali v tabor, kjer smo na srečo imeli suha oblačila, da smo se lahko preoblekli. Ostanek popoldneva je bil namenjen sušenju oblačil, preizkusili smo se še v vozlanju, zvečer pa smo pripravili tradicionalen planinski krst. Da je ponoči spet deževalo, vam verjetno ne rabim posebej omenjati.

 

Ker je tudi v petek dopoldan deževalo, smo se odločili, da ostanemo v taboru. Na našo žalost je nekatere, predvsem mlajše udeležence dotolklo vreme in so podlegli napadom prehlada v najrazličnejših oblikah. Z nekaj najhujšimi primeri smo tako poiskali zdravniško pomoč v Kranju, z deklico, ki je imela močno angino, pa smo za vsak slučaj obiskali še ljubljanski Klinični center. Verjetno vam ni potrebno razlagati, da je v Ljubljani močno pripekalo sonce. Ko smo se vrnili na Jezersko, se je tam  že spet pripravljalo k dežju in tako tudi tokrat s prestavljeno dvodnevno turo na Grintavec ni bilo nič.

 

V soboto, predzadnji dan našega tabora, smo se po dolgem času spet zbudili v čudovito sončno jutro. Odločili smo se za turo na Češko kočo. Da bi zadevo nekoliko popestrili smo se s prvo skupino do koče odpravili po zelo zahtevni poti od Žrela proti Češki koči, medtem ko je druga skupina za vzpon uporabila normalen pristop. Nekaj se nas je nato od Češke koče odpravilo še na Vratca, ki sploh niso bila tako nedolžna kot so izgledala. Seveda mi ni treba omenjati, da nas je še pred prihodom v tabor spet dodobra namočilo, a je bila ploha na srečo kratkotrajna in, kot da se nam je jezersko vreme hotelo odkupiti, nam je namenilo čudovit, sončen in topel, ostanek popoldneva in jasno noč, tako da smo si lahko privoščili zaključni piknik na prostem in tudi zaključni večer je lahko tekel ob tabornem ognju.

 

V nedeljo pa že po stari navadi pospravljanje tabora, prtljage, kuhinje, šotorov in nato na avtobus pa domov, kjer so nas že pričakovali naši domači. Na poti je sledil še obvezen postanek za krofe na Trojanah, potem pa brž domov.

 

Toliko o letošnjem taboru. Bil je drugačen od vseh do zdaj, pa vendar upam, da je bil tistim, ki ste se ga udeležili, všeč. Vsekakor smo se trudili, da bi vam bil, in bomo to počeli še naprej, saj so vaši zadovoljni obrazi za nas največja nagrada.

 

Na koncu pa še ena velika HVALA vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri pripravah in izvedbi letošnjega tabora, saj lahko uspešen tabor naredimo le z skupnimi močmi.

 

Kam gremo prihodnje leto, sprašujete. Zaenkrat je še zapisano v oblakih, a se šepeta po Framu, da se prihodnje leto morda srečamo v Julijcih. Prideš tudi ti, mar ne?

 

vodja tabora:

 LEON VRHOVŠEK

 

 

 

Ste že slišali za kapetana Eda Murphyja? Je inženir v neki letalski bazi v Kaliforniji. Prav on je tisti, ki je izrekel tisto znamenito ugotovitev: ČE LAHKO GRE KAJ NAROBE, BO TUDI ŠLO. Ta ugotovitev je tako imenovani Murphyjev zakon. In ravno ta zakon je nekako obvisel nad letošnjim taborom.

ZA KAJ SPLOH GRE?

Vam je že kdaj zazvonil telefon v trenutku, ko ste stopili pod prho? Ali ste že opazili, da je začelo deževati tistega dne, ko ste po dolgem času oprali avto in da je dež nehal padati takoj potem, ko ste končno prišli do dežnika. No takšen, sicer splošen princip, ki spremlja tudi življenje drugih, je malo spremljal tudi naše letošnje taborjenje.

 

KAKO?

-         V času vročega in sušnega poletja izberemo čas za taborjenje ravno ob prehodu zelo hladne in deževne vremenske fronte, ki je najizrazitejša ravno na ozemlju taborskega prostora.

-         V obdobju pogostih in močnejših nalivov se izkaže, da imamo najslabše šotore v vsej naši zgodovini taborjenja in ko vse šotore prekrijemo s ponjavo, da preprečimo vstop dežju, se pripodi veter, ki populi kline, ki jih je seveda  premalo.

-         Ob čudovitem jezeru se veselimo čofotanja v vodi in poležavanja na produ, pa namesto kopalk, ki jih imamo vsi s seboj, potrebujemo kape in rokavice, ki pa jih seveda nimamo, ker smo jih pozabili doma.

-         Ko se odpravimo na pohod, se iz rahle oblačnosti ne skuha jasnina, ampak močan naliv in ko čakamo, da mine, se izkaže, da bo deževalo ves dan.

-         Ko se vsi utrujeni in zadovoljni po najnapornejšem pohodu veselimo nočnega spanja in morda rahlega škrebljanja dežja po šotorskem platnu, se rahel vetrič in dež sprevržeta v močan vihar in s spanjem seveda ni nič.

-         Ko po dolgem poslušanju vetra in dežja v šotoru presodiš, da se stanje umirja in zležeš v spalno vrečo in ko ravno misliš zaspati, se veter ponovno sprevrže v mali orkan in ko zunaj v dežju držiš šotor na eni strani, ga dvigne na drugi.

-         Ko se končno pokaže sonce in obesiš že vsa mokra oblačila na vrv, začne deževati in ko so drugi dan oblačila, po ponovnem obešanju, že skoraj suha in sonce zares močno pripeka, se odločiš malo zaspati in ko zares zaspiš, ponovno nastopi deževno obdobje in ponovno zmoči že zagotovo suha oblačila.

-         Ko se po rahli naveličanosti udeleženci tabora začno zabavati ob športnih igrah in ko Andrej že skoraj ujame žogo, se izkaže, da se mu le ta ni samo izmuznila ampak mu je kar precej poškodovala prst.

-         Ko postanejo otroci malo utrujeni, zaspani in nerazpoloženi, se izkaže, da ne gre za utrujenost po hoji ali rahel prehlad, ampak za gnojno angino, ki je povrhu še nalezljiva in se seveda prenese še na druge.

-         Ko imaš v pretežkem nahrbtniku zares dovolj vode za celodnevni pohod, nastopi mraz in sploh nisi žejen.

-         Ko imaš naslednji dan v nahrbtniku vso zaščito proti dežju in mrazu, se izkaže, da potrebuješ sončno kremo in veliko vode, ki je pa seveda nimaš, ker v nahrbtniku zjutraj ni bilo dovolj prostora.

-         Ko si najbolj utrujen in zares nujno potrebuješ malo počitka, se izkaže, da si dežuren.

-         Ko med počitkom na turi poiščeš najudobnejši, najrazglednejši in sončni kotiček in ko  končno odstraniš vse kamenčke izpod hrbta, zaukažejo konec počitka.

-         Tisti dan, ko si dežuren, kuhar kuha najobsežnejše kosilo v času celotnega tabora in ravno tisti dan je zagotovo največ posode za pomivanje.

-         Ko se končno odločiš obiskati DIXI, ko močno zajameš sapo in vstopiš ter opraviš planirano opravilo, se izkaže, da je zmanjkalo toaletnega papirja.

-         Ko ugotoviš, da so tvoja oblačila že umazana in začneš iskati čista, zagotovo ugotoviš, da so iskani kosi oblačil izgubljeni.

-         In ko najdeš velikanski zaboj, z okoli 150 kosi izgubljenih oblačil in začneš brskati med njimi, zagotovo v njem ni tvojega iskanega oblačila, prepoznaš pa kar nekaj prijateljevih.

 

Še bi se lahko nadaljevalo, pa bi morda kdo te nezgode vzel preveč zares. So del taborjenja, ki je pač bilo letos bolj »smolasto«. Še sreča, da smo ga preživeli s prijatelji, ki so na svetu zato pač, da nam lajšajo tegobe in nam tudi v deževnih dneh pričarajo sonce ali pa preprosto deževne dni preživijo z nami. Pregovor pravi, da še v sedmih nebesih včasih dežuje. Planinski tabori so ne glede na vreme posebno doživetje za vse ljubitelje gora in preživljanja prostega časa v naravi. Vsakdo je lahko kaj poiskal zase, če ne drugega, pa spoznanje, da pač ni človek za taborjenje. Zagotovo pa si bomo vsi dopolnili spisek nujno potrebnih reči za taborjenje v primeru mrzlih in deževnih dni.

 

BRIGITA VABIČ

 

 

Sušenje premočenih oblačil po vrnitvi v tabor

 

 

V šotorih mlajših fantov vedno je veselo,

ko svojo prtljago iščejo na debelo.

Včasih tudi kdo zajoče,

če se mu tako zahoče.

Suzana za njih marljivo skrbi,

še čudno, da ni domov ušla zaradi številnih prečutih noči.

 

Fantje starejši v šotoru posebej spijo,

zaradi dolgočasja pa občasno k dekletom luknjo naredijo.

Potem jezikajo, šepetajo

in karte igrajo.

Miru pri njih dolgo v noč ni,

nikoli jim spanje pravočasno ne zadiši.

 

V šotoru mlajših deklet vse poka od smeha in tudi lenobe,

prav nič jim ni mar za številne pohode,

preveč jih bolijo ožuljene noge.

One bi se najraje zase igrale in pravljice brale.

Vlasta zraven njih spi,

Brigita pa v šotoru pred spanjem zgago s pravljico naredi.

 

Velikih deklet v šotoru nikoli ni,

še dobro, da jih jutranje sonce tam zbudi.

Vse noči bi okoli hodile

in se za neumnostmi podile.

Dež jih je neko noč zalil

in zato mnoge stvari porazgubil.

 

Vodniki letos posebej spe,

čeprav jim spanje nekako ne gre.

Dolgo v noč bedijo

in se glasno smejijo.

Zjutraj pa nas kljub temu pravočasno zbudijo.

 

Tejča kampira ob potoku,

to je izvrstno zdravilo proti joku,

ki pa ga zgrabi le,

če na lahke pohode ne sme.

 

Leon v modrem šotoru spi,

misli pa na same pomembne reči:

kako nadomestiti večerni kino z dejavnostjo kakšno fino.

 

Boštjan ima sostanovalca,

ki pa mu ne krade potrebnega spanca.

 

 

Suzana ima šotor nekje vmes

in v njega pobegne v dežju prav zares.

 

Digidi v šotoru z Andrejo spi

in nima z ocenjevanjem prevelikih skrbi.

 

Matjaž s fotoaparatom pohajkuje

in nas pri vseh neumnostih zasleduje.

 

Brigita in Vlasta spita v duetu,

nekaj spanja jima je zaradi škrebljanja miške odvzeto.

 

V šotoru posebej sta tudi Špela in Andrej,

oba sta vesela, da je kej.

 

Kuhar v svojem šotoru smrči,

še dobro, da koga ne zbudi.

Na nas se letos nič kaj ne jezi.

 

Družina Zidarič v gozdu ima svoj kvantir

tako, da zaradi hrupa ima vseeno svoj mir.

 

Le Aleš v velikem šotoru malo sameva,

naj mu bo prav, kaj pa ni pripeljal svojega dekleta.

 

AJA ZAMOLO, NASTJA FINGUŠT,

ANA KUNSTIČ, SARA BLAŽIČ

 

 

 

Na vrhu Stegovnika

 

 

 

 

 

 

 

 

JUTRO

Iz tabornega ognja

se še rahlo kadi.

Jutro v nov dan

veselo hiti.

 

Ptice že pojejo,

potok hiti,

a v taboru našem

vse mirno še spi.

 

Sonce sem videl,

je že vrh gora.

 

 

VANČ

Zjutraj, ko tabor še spi,

Vanč v kuhinjo hiti.

Piskre pristavlja,

nam zajtrk pripravlja.

 

Res umetnik je pravi,

ko med lonci hiti.

Da na turi ne bi omagali,

za to naš kuhar poskrbi.

 

 

Na turo še ne,

je rekla megla.

 

 

 

 

BOŠTJANKI

Boštjanka  lepotica dneva,

srce mi pogreva.

Vendar punca zame ni prava,

saj je Leona izbrala.

 

Je prava planinska nevesta,

le Leonu zvesta.

Res lep sta bila par,

ko sta šla pred oltar.

 

Ljubezen to res je prava,

bila velika je zabava.

Kam pa na poročno potovanje gresta,

pa nikomur ne povesta.

VIHAR

Zvečer v šotoru zaspim

In sanjati želim.

Takrat viharček prihrumi,

z mano govoriti želi.

 

Vendar ga v šotor ne pustim,

v njem gnev strašen prebudim.

Zaganja v šotor se močno,

dvigne ga kar tako.

 

Vendar vrv zdrži,

šotora našega ne izpusti.

Viharju pojenjajo moči

in kar tako naprej pohiti.

 

 

IVAN ZIDARIČ

 

 

 

 

 

 

 

Na taboru vodniki največ spijo in se nikoli ne zbudijo,

ko pa jih mi otroci zbudimo, po taboru norijo

in se po dolgem času končno malo tudi nasmejijo.

 

DAMIJAN rad slika in vse se mu nasmiha.

BRIGITA je navihana in na turah zelo zasopihana.

ALEŠ vedno dolgo spi, saj ga Tina pravočasno ne zbudi.

BOŠTJAN se je končno poročil in moža pridobil.

MATEJ je preveč razigran in vedno nasmejan.

ANDREJA Digidija rada ima zelo, zato ji na taboru ni hudo.

Bila pridna je SUZANA, a na koncu postala je bolana.

VLASTA včasih z nami spi in se rada smeji.

MATJAŽ je kino imel, škoda, da je domov odšel.

LEON je rad strog in hud do vseh otrok.

 

ANA KUNSTIČ, SARA BLAŽIČ

 

Damijan	Brigita	Aleš
Boštjan	Matej	Andreja

 

Suzana

Vlasta

Matjaž

Leon

 

 

 

 

 

 

 

 

Urška iz Urškinega dnevnika

 

 

 

 

-         NAMESTITEV V ŠOTORE

-         SPREHOD DO VASI

-         SPOZNAVNI VEČER

-         ŽREBANJE SKUPIN ZA MNOGOBOJ

-         ŽREBANJE SKRITEGA PRIJATELJA

Taborni prostor na Jezerskem

 

 

-         POHOD: SLAP ČEDCA

-         PLANINSKI MNOGOBOJ: ŠPORTNE IGRE MED DVEMA OGNJEMA

-         OBISK ETNOLOŠKEGA MUZEJA – JENKOVA KASARNA

-         KINO

 

 

 

 

 

-         POHOD: VISOKI VRH

-         POHOD: STEGOVNIK

-         IZDELAVA PASOV

-         PLANINSKI MNOGOBOJ: ZADEVANJE CILJA

-         TABORNI OGENJ

 

 

 

 

 

-         POHOD: GOLI VRH

-         POHOD: MALA - VELIKA BABA -  KOČA NA LEDINAH

-         PROSTI VEČER (NEURJE)

 

 

 

 

-         NAROBE DAN

ŠALJIVE ŠTAFETNE IGRE

PLANINSKA POROKA

PLANINSKI KRST

-         OBISK POSTAJE GRS NA JEZERSKEM

-         PLANINSKI MNOGOBOJ: POTEP PO OKOLICI

-         TABORNI OGENJ

-         PLANINSKI MNOGOBOJ: PETJE PESMI

 

 

 

 

 

-         POHOD: VIRNIKOV GRINTOVEC (NEUSPELI POISKUS V DEŽJU)

-         PLANINSKI MNOGOBOJ: KVIZ

-         IZDELOVANJE VOZLOV

-         PANTOMIMA

-         PLANINSKI KRST

 

 

 

 

 

 

-         POSLIKAVA LONČKOV

-         PRIPRAVA GLASILA

-         IZPOLNJEVANJE DNEVNIKOV

-         DRUŽABNE IGRE PO IZBIRI

-         TABORNI OGENJ

-         PLANINSKI MNOGOBOJ: PETJE PESMI

 

 

 

 

 

 

 

-         POHOD: ČEŠKA KOČA - VRATCA

-         PIKNIK

-         PLANINSKA POROKA

-         ZAKLJUČNI VEČER OB TABORNEM OGNJU Z ODKRIVANJEM SKRITEGA PRIJATELJA IN RAZGLASITVIJO RETULTATOV PLANINSKEGA MNOGOBOJA

 

 

 

 

 

 

-         POSPRAVLJANJE TABORA IN ODHOD DOMOV

 

 

 

URŠKA KOCBEK

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bil je torek. Zunaj je bilo dokaj lepo vreme. Ravno smo se vračali z Bab. Vse je kazalo na to, da bo ostanek dneva minil vsakdanje. Pa ni bilo tako. Še zdaleč ne. Zunaj je pihljala rahla sapica, ki je dajala občutek spokojnosti. Mladina v šotorih ni imela pojma kaj jih čaka! Hja, sicer bi rada naredila začetek malce bolj grozljiv, pa mi nekako ne uspeva…Rada bi ta dan opisala tako, kot je bil v resnici .

 Zvečer so nam vodniki zaupali, da bo na prosti dan narobe dan in da nam predajajo vajeti v roke. Vse lepo in prav do tu. Starejši mladoletniki smo se pripravljali na prihajajoči dan in ko je bilo že koliko toliko končano, sva z Anjo odšli spat. Okoli polnoči se je pričel močan veter in s tem se je pričel res pravi narobe dan (zdaj si predstavljajte pesem , ki v vas zmeraj vzbudi neko napetost in strah).

Jutro je bilo za razliko od noči le malo oblačno. Vstali smo zelo zgodaj, samo zato, da bi vodnikom  pripravili prijetna presenečenja. No, vsaj del je bil zagotovo prijeten. Kje te pa še zbudijo s svežo kavico v postelji? In še curkom vode povrhu. J

Pripravili smo jim prijeten zabavni program, ki ga po moje prav tako niso pričakovali. Tako so na primer imeli mnogoboj, v katerem so moči primerjali s skupino mladih fantov. Seveda so zmagali, a le zato, ker so se jim fantje pustili!

Kasneje pa smo imeli vodniško poroko in vodniški krst. Poroka je bila zelo zanimiva. Prvi v Sloveniji smo pričeli s poroko isto spolno usmerjenih parov. Da tako je. Naš ženin Leon in naša nevesta Boštjan. Na sami ceremoniji je bilo prisotnih veliko čustvenih izbruhov, veliko solz je preteklo, nevesta pa je ostala priklenjena na svoj make- up zagotovo nekaj naslednjih dni! Sledil je zanimiv krst kjer smo vodnikom nadeli ustrezna imena:

Leon - Veteran (na taboru že vseh 6 let)

Brigita - Kavica (mislim da ni potrebna dodatna razlaga)

Vlasta - Rdeči nos (Kadarkoli si na turi ni namazala nosu je imela rdečega…)

Aleš - Dimnikar (kakor sem že na krstu omenila- le vprašajte ga zakaj!)

Boštjan - Od boga poslan  (zadnjih nekaj dni je dobil dar za prijazne besede. Za vsako stvar se je zahvaljeval.)

Matej - All inclusive (kar je lahko, je on častil, tako da kadar ste z njim, vam ničesar ne bo manjkalo)

Suzana - Novinka (vzdevek pove vse)

Andreja - Bikini (baje jo je Vrabec videl na taboru v bikiniju…)

Digaz -  Jugo

Upam torej, da je vodnikom bil naš narobe dan kar všeč, ker smo se zelo potrudili, da ne bi preveč trpeli!

URŠKA KOCBEK

Narobe dan

 

 

 

 

Tega smo že vsi po malem navajeni! Je kot v domači postelji, samo da se tiščiš v ozki spalni vreči, v kateri te občasno obiščejo pajki. No saj ti so še kar priljubljeni, hujše so mravlje. Žrejo, ščipajo in nam jedo sladkarije, ki nam jih tako ali tako že hitro zmanjka. Pa vse to pretrpimo in iz vsega nam uspe narediti še malo zabave in to samo zato, ker nas je več in lahko drug drugemu malo »positnarimo«. Zaradi prave družbe je vse manj hudo.

 

Na prvi, vselitveni dan, so šotori lepo pospravljeni, a že ko je v njih naselimo našo prtljago, nastane prava zmeda. Sta že na kupu dve isti potovalki, a najhujše je, ko izveš, da si doma pozabil zobno ščetko, kapo in rokavice. A na to hitro pozabiš, saj čez dan ali dva pogrešaš že več, sicer prinešenih stvari. Nad prvo nočjo si zares navdušen, moti te samo mraz, ki pa ga premagaš s kocami, ki jih na srečo priskrbijo drugi. Drugi dan hodiš, hodiš, hodiš,… Ko zvečer ves utrujen zlezeš v posteljo in hočeš zares zaspati, pritisne mraz, prilezejo mravlje, ne najdeš svetilke…dolgo ni pravega miru in zgodi se, da si že malo manj navdušen nad spanjem v šotorih. Tretjo noč pridivja vihar… In to takšen, da se ga ustrašijo celo sicer vedno pogumni vodniki (TEGA SEVEDA NISO HOTELI POKAZATI, A JIM NI USPELO). Bojijo se za sebe in predvsem za nas. Si predstavljate, kakšno paniko bi zagnali, če bi ostali brez strehe nad glavo…? Da bi nam odpihnilo šotor… ?! Vodniki bi se še meni zasmilili, ker nas takrat res ne bi mogli ukrotiti. No in ko nam narava tako pokaže zobe, vidimo, da taborjenje res ni šala. Seveda pa po neprespani noči govorimo: »Mene pa ni bilo nič strah!« Ampak, saj veste, kako je bilo v spalnih vrečah pod že malo dvignjenimi šotori! Pa saj ni važno, glavno, da se je vse lepo končalo! Sicer v naslednjih dneh, ki so še sledili, brez poplav ni šlo. Pa vsaj čokolade so nam priplavale izpod blazin. V vsakem slabem se najde tudi dobro, čokolade so bile »nepremočljivo oblečene«! Zgodi pa se, da si z vsakim dnem manj navdušen nad bivanjem v šotorih. Na srečo se vmes zgodijo zabavne in zanimive reči, ki ublažijo splošni bivalni vtis.

 

Zadnji dan smo se navkljub bivalnim nezgodam odločili (vsaj večina), da se vidimo naslednje leto in da bomo spet skupaj prebedeli mokre viharne noči!!!

 

AJA ZAMOLO

 

Letošnji tabor dež je zaznamoval

in nič se nas ni bal.

Pravzaprav smo se ga bali mi

in to prav vsi.

Vodniki so se bali za nas

in sedeli zunaj, čeprav je bil mraz.

Ob vetru so šotore s kamni obložili

in nas pomirili.

Ko je šotor dvignilo so pravočasno prihiteli

in ga hitro ujeli.

Po njihovi zaslugi nas ni odneslo,

ko je slabo vreme prineslo.

 

AJA ZAMOLO

 

 

 

 

V torek smo se ob štirih zjutraj prebudili v prelepo jutro z namenom, da se odpravimo na Babi. Da ne boste narobe razumeli, to nista punce, dva vrhova, in sicer Mala (2018 m) in Velika (2127 m), sta. Ležita nad Jezerskim, severno od Ledin (ki jim pravijo tudi Vodine), na meji z Avstrijo. Spadata pa v Kamniško - Savinjske Alpe. Z vrha Velike Babe je tudi lep razgled.

 

Po malici smo si pripravili nahrbtnike, na koncu pa smo dobili še čelade in pasove. Nato smo se odpravili po dolini Ravenska Kočna. Ta del poti sem že poznal s ture na Veliki vrh. Pri križišču treh poti smo imeli postanek. Po postanku smo zavili levo proti Jenkovi planini. Ta leži na sedlu med Babo in Golim vrhom (1787 m), s katerega je prav tako lep razgled. Na Goli vrh so se odpravili mlajši člani tabora. Po dobri uri hoje smo prispeli do precej zapuščene Jenkove planine. Po kratkem počitku nas je pot vodila desno v gozd, nato pa strmo navzgor po vedno bolj odprtem grebenu. Ko smo prispeli na vrh Male Babe smo bili že precej lačni, zato smo malicali. Ko smo se ozrli proti Jenkovi planini, smo zagledali naše mlajše udeležence.

 

Sedaj je prišel na vrsto najtežji del poti. Greben z Male na Veliko Babo. Nadeli smo si tudi čelade. Hoja po grebenu je bila zelo enolična - same skale, skale, skale. Na poti ni bilo nobene "zajle" ali klina, kar je hojo še oteževalo. Nekatere je bilo malce strah, saj še niso hodili po takšnih poteh. Bolj kot smo se bližali vrhu Velike Babe, slabše vreme je bilo. Pihal je tudi močan veter. Na poti smo nekajkrat prestopili državno mejo. Po dobri uri hoje z Male Babe smo stopili na predvrh Velike Babe, ki je samo dva metra nižji od vrha. Nato smo v nekaj minutah stopili še na vrh Velike Babe. Na vrhu je zelo pihalo, zato smo ostali samo toliko časa, da smo se slikali.

 

Pot navzdol je bila podobna tisti navzgor, vendar je bila manj zahtevna. V dobre pol ure smo bili na sedlu med Babo in Ledinskim vrhom, kjer je odcep za zelo zahtevno pot do Ledin. Mi smo se spustili po Ledinski vrh na avstrijsko stran. Nato smo se po melišču vzpeli do Jezerskega sedla. S sedla smo se začeli počasi spuščati proti Ledinam. Pot se je zelo vlekla. Na srečo sem imel s sabo palice, zato me noge niso tako bolele. Ko sem prišel do koče, sem takoj začel jesti malico iz nahrbtnika, Aja, Urška in Anja pa so si naročile palačinke. V koči smo dobili tudi žig. Komaj smo se najedli, že je Tejča rekel, da gremo in začeli smo se spuščati po lovski poti proti Jezerskemu. Hitro smo prišli na Ravensko Kočno, nato pa po zelo zelo dolgem gozdu proti taboru. Gozd pravzaprav sploh ni bil tako velik, samo mi smo bili tako utrujeni, da se nam je zdel. Hodili smo v več skupinah. Po približno desetih urah hoje smo prišli v tabor.

 

Takoj sem si sezul čevlje, vrgel nahrbtnik v šotor in odšel v vodo. Ko sem stopil v vodo, se mi je z nog kar skadilo. Kljub dolžini izleta mi je bila ta tura med vsemi na taboru najbolj všeč.

 

NEJC BOBOVNIK

 

 

 

 

Planinski mnogoboj je stalna spremljevalka vseh planinskih taborov. V njega so vključene že kar tradicionalne dejavnosti: ocenjevanje urejenosti šotorov, športne igre, šaljive štafetne igre, potep, vozli, kviz, petje, gradnja palčkovih hišic in še kaj. Letos so nekatere izmed načrtovanih odpadle, predvsem zaradi pogostega dežja, ki nam je marsikaj onemogočil. Smo si pa zato omislili seveda kaj drugega (poslikava keramike, izdelava pasov, pantomima).  Pri planinskem mnogoboju je pomembno, da tekmovanja ne vzamemo čisto zares. Pomembnejše kot rezultat je sodelovanje članov v vsaki skupini, ki seveda niso iste starosti. Mlajše je potrebno vzpodbujati in jim marsikdaj nuditi pomoč, starejše pa včasih navdušiti tudi za kaj bolj » otročjega«. Predvsem je pomembno, da se člani ne jezijo drug na drugega zaradi počasnosti, nespretnosti, … Mislim, da nam je to v dobršni meri uspelo tudi letos, saj ni bilo opaziti kakih velikih pretepov ali česa podobnega. Planinski mnogoboj nam je skratka popestril čas med pohodi.

 

 

 

 

 

 

 

Skupina     A   URŠKA KOCBEK ANA GREGOREC MOJCA PLEŠIVČNIK TIMI KRHLANKO ANA KUNSTIČ
Skupina     B   ANDREJ STAVBAR MAJA LAMOVŠEK ŠPELA PIRNAT BLAŽ CESAR LEA RAKOVIČ-SCHMIDT
Skupina     C   DANI VRABEC MATEJ LESJAK MARKO BAUMAN NASTJA FINGUŠT ŠPELA ZIDARIČ
Skupina     D   NEJC BOBOVNIK ŽIGA KOVAČIČ LUKA RAUTER KATARINA STRUPAR KRNC ŠPELA RUDOLF MIHA MEKLAV

 

Skupina     E   JOŽEK ŠORGO SARA BLAŽIČ MARKO PRAVDIČ NEJC ZIDARIČ EVA ROŠKAR
Skupina     F   AJA ZAMOLO REBEKA LEPEJ ANJA PRIMOŽIČ GREGOR KMETEC TINA PERETIN
Skupina     G   KATARINA KOCBEK TEA RAKOVIČ-SCHMIDT MIHA KODRIČ MATJAŽ STAVBAR MARKO DIEMAT MATIC LEDINEK
Skupina     H   DEJVID AHMETOVIČ SERGEJA KODRIČ SIMON DIEMAT MATEVŽ LEDINEK ŽAN PAULINIČ

 

 

 

 

BRIGITA VABIČ

Del zmagovalne skupine B

 

 

 

 

 

Osebna higiena je tista stvar na taborjenju o kateri razmišljamo zelo veliko, jo načrtujemo in zanjo seveda tudi skrbimo po najboljših močeh in dopustnih možnostih, čeprav bi marsikdo glede na naš videz sodil drugače.

 

Zopet posebno poglavje urejenosti pa je urejenost naših šotorov in njihova okolica. Po njihovi urejenosti nas seveda sodijo obiskovalci in od te urejenosti je odvisno, da sploh najdemo kakšen del osebne prtljage.

 

Matjaž in Damijan sta skrbela, da so bili vsaki dan pregledani vsi šotori in seveda tudi njihova bližnja okolica. Urejenost sta tudi ocenjevala. Vsak prebivalec šotora se je moral potruditi za urejenost lastnega ležišča in čistočo celotnega šotora. Ocene urejenosti je vsak udeleženec tabora prenesel v svojo skupino, saj je bila skrb za urejanje in čistočo ena izmed disciplin planinskega mnogoboja.

 

KAJ SMO OCENJEVALI:

-         UREJENOST LEŽIŠČA

-         UREJENOST OSEBNE PRTLJAGE

-         UREJENOST OKOLICE LEŽIŠČA – ODPADKI

-         UREJENOST OKOLICE LEŽIŠČA – TRAVA

-         UREJENOST OKOLICE ŠOTORA

 

SKUPINE V ŠOTORIH:

BIGITA VABIČ

 

 

 

 

 

 

1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.

 

 

1. NA VRANSKEM SMO OBISKALI _____________ .
2. NA TABORU NAM JE VEČKRAT NAGAJAL ______________ .
3. OB TABORNEM PROSTORU JE BILO VELIKO ________________ .
4. OBISKALI SMO SLAP ____________ .
5. V MNOGOBOJ SO BILE VKLJUČENE ŠTEVILNE ______________ .
6. ČEZ POTOK OB ŠOTORIH JE VODIL LESEN _______________ .
7. MATJAŽ NAM JE S SVOJIM RAČUNALNIKOM PRIČARAL VEČERNI ______ .
8. GLAVNA VSEBINA TABORA SO BILI PLANINSKI _____________ .

 

AJA ZAMOLO

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KOLOFON

 

Izdalo Planinsko društvo Fram,

avgust 2003

 

Prispevke zbrala in uredila:

Brigita Vabič

 

Jezikovna korektura:

Jožica Ravš

 

Fotografije:

Matjaž Hartman, Damijan Sagadin, Leon Vrhovšek, Boštjan Ivančič

 

Naklada:

70 izvodov

 

Oblikovanje: Matjaž Hartman

 

IZVEDBO TABORA SO OMOGOČILI ŠTEVILNI SPONZORJI, KI SE JIM ISKRENO ZAHVALJUJEMO:

 

GŠ SLOVENSKE VOJSKE

VOJAŠNICA GENERALA MAISTRA, MARIBOR

PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

OLJARNA FRAM

KZ RAČE

MESARIJA FINGUŠT, HOTINJA VAS

PRIDELAVA JAJC RESMAN, BUKOVEC

MLINARSTVO PEČOVNIK, FRAM

POŠTNA BANKA SLOVENIJE

ISTRABENZ

DRAVSKA TISKARNA

DNEVNIK d.d.

KILI D.O.O.

KERAMIČNA INDUSTRIJA LIBOJE

PEKARNA TINKARA

PEKARNA BOČ

OBČINA HOČE – SLIVNICA

OBČINA RAČE - FRAM

 

 

 

 

 

CD z več kot 2000 digitalnimi fotografijami je možno kupiti!

Pozanimajte se pri vodnikih !