Pokljuka (3.7. - 11.7.2004)

Poletje se je počasi izteklo in pred nami je jesen, ki nam bo, upam, naklonila več lepih dni v gorah, kot nam jih je poletje. Zato pa nam je bilo letos toliko bolj naklonjeno vreme na tabor, ki smo ga, letos že sedmega po vrsti, spravili pod streho. Ker nam je lansko leto vreme malce nagajalo, smo letos iskali malo bolj trpežno streho nad glavo in tako smo bili od 3. do 11. julija gostje v vadbenem centru Slovenske vojske na Rudnem polju na Pokljuki. Ironija pa je bila, da je bilo tisti teden verjetno najlepše vreme v celem poletju.
Tabora se je udeležilo 35 otrok, od katerih je bil najmlajši udeleženec star 6 let, najstarejši pa 18. Tabora so se udeležili tudi trije odrasli udeleženci. Za vse udeležence je skrbelo 9 vodnikov in mentorjev.
Kot vsako leto je bil do tabora za udeležence organiziran avtobusni prevoz. Letos nam je pri tem prevozu priskočila na pomoč Slovenska vojska in tako nas je na Pokljuko pripeljal vojaški avtobus, kar je bilo zopet posebno doživetje. Na poti na Pokljuko smo se sprehodili še skozi Pokljuško sotesko, ki nas je vse zelo navdušila, še posebej tisti del, kjer je najožja. Popoldan pa smo se po kosilu in namestitvi v sobe sprehodili po pokljuški planoti in obiskali planino Javornik.
V nedeljo pa se je začelo že zares. Naš prvi cilj je bil 2050m visoki Viševnik. Razdelili smo se v dve skupini in prva skupina, ki je bila nekoliko hitrejša, se je preko vrha podala še do Srenskega prevala, se spustila na Jezerca in nato po Sivih policah nazaj na Rudno polje. Z mlajšimi udeleženci pa smo se povzpeli samo do vrha. Popoldan pa se je s prvimi disciplinami že pričel tudi planinski mnogoboj.
V ponedeljek smo se z mlajšimi udeleženci podali do 1892 m visokega Studorskega prevala. Studorski preval in pot do njega smo si na letošnjem taboru pošteno vtisnili v spomin in pod stopala, saj smo se nanj povzpeli kar nekajkrat S starejšimi udeleženci pa smo se povzpeli na 2275 m visoki Tosc. Na njem pa smo se skupaj s številnimi ovcami že razgledovali proti vrhuncu našega letošnjega tabora. Tosc je namreč odlična razgledna točka za Triglav, ki je bil letošnje zgodnje poletje obdan še kar z nekaj snežišči in osvojiti vrh Triglava je bil eden izmed naših ciljev.
V torek smo se podali proti 1633 m visoki Blejski koči na Lipanci. Od tam pa se je ena skupina povzpela na 2015 m visoko Debelo peč, druga pa na malce nižje 1893 m visoke Mrežce.
Po povratku v tabor pa smo se nabasali v vojaški tovornjak in se odpeljali proti Uskovnici, kjer so nam člani postaje GRS Radovljica na mostu čez potok Ribnica pripravili pravi mali kanjoning, saj so se vsi udeleženci tudi po večkrat ob vrvi spustili z mostu, do dna kanjona.
Sreda je bila prost dan, ki pa že po naši navadi nikoli ni tudi dan, prost aktivnosti. Ta dan je bil namenjen aktivnostim planinskega mnogoboja, sprehodili pa smo se še do energetskih točk na Pokljuki, da si tam napolnimo svoje baterije, saj je bila naslednji dan, oziroma naslednje jutro pred nami najtežja tura letošnjega tabora.
Četrtek se je za nekatere pričel že zelo zgodaj. Vstali smo ob dveh in se nekaj čez pol tretjo v trdi temi in v soju baterijskih svetilk podali proti 2864 m visokem Triglavu. Pričakalo nas je čudovito in jasno jutro, ki pa se je proti Planiki prevesilo že v skoraj orkanski veter in tudi pooblačilo se je, mi pa smo se kljub temu podali proti vrhu, ki smo ga malo pred poldnevom tudi dosegli. Ob povratku v dolino smo se preizkusili še na snežiščih, saj smo si pot navzdol skrajšali še s spustom po tistih snežiščih, ki smo jih ob poti navzgor morali premagati.
Druga skupina se je nameravala podati do Vodnikovega doma na Velem polju, pa so se na Studorskem prevalu zaradi močnega vetra obrnili in se spustili do planine Konjščica.
Petek je potekal bolj lagodno. Sprehodili smo se do planine Uskovnica in nato še do Zajamnikov ali Triglavske ulice, kakor jih tudi imenujejo, saj je s te planine prekrasen razgled na Julijske Alpe. Zvečer pa smo poslušali še predavanje z diapozitivi.
V soboto je sledil narobe dopoldan in nato popoldan še aktivnosti planinskega mnogoboja, ki smo ga s palčkovimi hišicami tudi zaključili.
Zvečer je nato sledil še zaključni večer ob tabornem ognju in seveda tudi obveznim planinskim krstom.
Na dan odhoda pa so nas poleg deževnega vremena pozdravili še vrhovi nad Pokljuko, odeti v belo snežno obleko. Timing je bil torej odličen. V deževnem popoldnevu smo si nato še ob poti domov pogledali Blejski grad, potem pa se že polni pričakovanja domačih odpravili proti domu.
V jesenskem času smo izdali novo številko taborniškega glasila Gojzarček, za udeležence tabora in njihove udeležence pa smo pripravili še jesenski piknik.
Tako se je končalo še eno poletje v hribih in sedaj se nam po glavah že vrtijo ideje, kam naslednje leto. Pa naj za zdaj ostanejo samo še ideje.
Na koncu pa še seveda zahvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi tabora, še posebej pa Slovenski vojski, brez katere si letošnjega tabora ne bi mogli predstavljati.

vodja tabora
LEON VRHOVŠEK