- UVOD.. 1
- TABOR PD FRAM - POKLJUKA – 3.7. –
11.7.2004. 2
- ZAKAJ JE TABOR TISTI PRAVI NAČIN
PREŽIVLJANJA POČITNIC.. 4
- IZ URŠKINEGA DNEVNIKA.. 5
- SOBOTA, 3.7.2004. 6
- NEDELJA, 4.7.2004. 7
- PONEDELJEK, 5.7.2004. 8
- T0REK, 6.7.2004. 9
- SREDA, 7.7.2004. 10
- ČETRTEK, 8.7.2004. 11
- PETEK, 9.7.2004. 12
- SOBOTA, 10.7.2004. 13
- NEDELJA, 11.7.2004. 14
- DAN SMEHA ALI KAKO SMO SE UČILI
MOLIT. 15
- PLANINSKI MNOGOBOJ. 16
- SKUPINE. 17
- REZULTATI PLANINSKEGA MNOGOBOJA.. 19
- NAGRADNI TABOR … ALI KAJ SMO POČELI
NEKATERI, KI SMO MANJKALI NA PRVEM DELU TABORA.. 20
- NA TRIGLAV.. 25
- SEZNAM UDELELEŽENCEV TABORA.. 26
Iz poti na
Uskovnico
UVOD
Pod neko lipo … Nekje daleč
vstran od Pokljuke, daleč od vseh, ki ste tam bili… a spomini so še vedno z
mano … Na to, kako je Žiga "jokal" kot slovenskega naroda sin, na Damjana,
ki nas je zjutraj želel zbuditi uro prezgodaj, … Pa na ture - kako nam je veter
preprečil, da bi prišli do Vodnikove koče in smo tako počivali med borovci, po
katerih so se nekateri z veseljem metali, na snežne bitke, v katerih so vedno
zmagali močnejši (= Glodež ;).
Da niti ne govorimo o številu
sladic, ki jih je pri večerji pojedel Boštjan,
Urškinih izjemnih žuljih in opeklinah drugega Boštjana.
Nekatere mlajše punce se spomnijo tudi grozljivk Angeline, Lore
in Katarine, zaradi katerih potem niso upali same na stranišče. Bili smo tudi
na energetskih točkah in (vsaj nekateri) ugotovili, da imajo precej neprijetne
učinke (glavobol). Pa kartanje in skupinsko petje pri ognju.
Ni kaj - spomini ostajajo živi.
Tlijo v nekem skritem kotičku možganov, vsake toliko pa se razplamtijo v
plamen, potem pa spet skoraj ugasnejo …
A pod kako lipo, ob zvončkljanju kravjih zvoncev in lajanju psov, ko sonce že
ugaša za hribi, spet oživijo. In vsi, ki ste jih pisali z mano tudi. Pa čeprav
le v mislih … Do naslednjega leta …
KATJA
BOBOVNIK
Kaj lahko nastane med daljšim postankom
TABOR PD FRAM - POKLJUKA – 3.7. –
11.7.2004
Poletje se je počasi izteklo in
pred nami je jesen, ki nam bo, upam, naklonila več lepih dni v gorah, kot nam
jih je poletje. Zato pa nam je bilo letos toliko bolj naklonjeno vreme na
tabor, ki smo ga, letos že sedmega po vrsti, spravili pod streho. Ker nam je
lansko leto vreme malce nagajalo, smo letos iskali malo bolj trpežno streho nad
glavo in tako smo bili od 3. do 11. julija gostje v vadbenem centru Slovenske
vojske na Rudnem polju na Pokljuki. Ironija pa je bila, da je bilo tisti teden
verjetno najlepše vreme v celem poletju.
Tabora se je udeležilo 35 otrok,
od katerih je bil najmlajši udeleženec star 6 let, najstarejši pa 18. Tabora so
se udeležili tudi trije odrasli udeleženci. Za vse udeležence je skrbelo 9 vodnikov
in mentorjev.
Kot vsako leto je bil do tabora
za udeležence organiziran avtobusni prevoz. Letos nam je pri tem prevozu
priskočila na pomoč Slovenska vojska in tako nas je na Pokljuko pripeljal
vojaški avtobus, kar je bilo zopet posebno doživetje. Na poti na Pokljuko smo
se sprehodili še skozi Pokljuško sotesko, ki nas je vse zelo navdušila, še
posebej tisti del, kjer je najožja. Popoldan pa smo se po kosilu in namestitvi
v sobe sprehodili po pokljuški planoti in obiskali planino Javornik.
V nedeljo pa se je začelo že
zares. Naš prvi cilj je bil 2050m visoki Viševnik.
Razdelili smo se v dve skupini in prva skupina, ki je bila nekoliko hitrejša,
se je preko vrha podala še do Srenskega prevala, se
spustila na Jezerca in nato po Sivih policah nazaj na Rudno polje. Z mlajšimi
udeleženci pa smo se povzpeli samo do vrha. Popoldan pa se je s prvimi
disciplinami že pričel tudi planinski mnogoboj.
V ponedeljek smo se z mlajšimi
udeleženci podali do 1892 m visokega Studorskega prevala. Studorski preval in
pot do njega smo si na letošnjem taboru pošteno vtisnili v spomin in pod
stopala, saj smo se nanj povzpeli kar nekajkrat S starejšimi udeleženci pa smo
se povzpeli na 2275 m visoki Tosc. Na njem pa smo se
skupaj s številnimi ovcami že razgledovali proti vrhuncu našega letošnjega
tabora. Tosc je namreč odlična razgledna točka za
Triglav, ki je bil letošnje zgodnje poletje obdan še kar z nekaj snežišči in
osvojiti vrh Triglava je bil eden izmed naših ciljev.
V torek smo se podali proti 1633
m visoki Blejski koči na Lipanci. Od tam pa se je ena
skupina povzpela na 2015 m visoko Debelo peč, druga pa na malce nižje 1893 m
visoke Mrežce.
Po povratku v tabor pa smo se
nabasali v vojaški tovornjak in se odpeljali proti Uskovnici,
kjer so nam člani postaje GRS Radovljica na mostu čez potok Ribnica pripravili
pravi mali kanjoning, saj so se vsi udeleženci tudi
po večkrat ob vrvi spustili z mostu, do dna kanjona.
Sreda je bila prost dan, ki pa že
po naši navadi nikoli ni tudi dan, prost aktivnosti. Ta dan je bil namenjen aktivnostim
planinskega mnogoboja, sprehodili pa smo se še do energetskih točk na Pokljuki,
da si tam napolnimo svoje baterije, saj je bila naslednji dan, oziroma
naslednje jutro pred nami najtežja tura letošnjega tabora.
Četrtek se je za nekatere pričel
že zelo zgodaj. Vstali smo ob dveh in se nekaj čez pol tretjo v trdi temi in v
soju baterijskih svetilk podali proti 2864 m visokem Triglavu. Pričakalo nas je
čudovito in jasno jutro, ki pa se je proti Planiki prevesilo že v skoraj
orkanski veter in tudi pooblačilo se je, mi pa smo se kljub temu podali proti
vrhu, ki smo ga malo pred poldnevom tudi dosegli. Ob povratku v dolino smo se
preizkusili še na snežiščih, saj smo si pot navzdol skrajšali še s spustom po
tistih snežiščih, ki smo jih ob poti navzgor morali premagati.
Druga skupina se je nameravala
podati do Vodnikovega doma na Velem polju, pa so se
na Studorskem prevalu zaradi močnega vetra obrnili in se spustili do planine Konjščica.
Petek je potekal bolj lagodno.
Sprehodili smo se do planine Uskovnica in nato
še do Zajamnikov ali Triglavske ulice, kakor jih tudi
imenujejo, saj je s te planine prekrasen razgled na Julijske Alpe. Zvečer pa
smo poslušali še predavanje z diapozitivi.
V soboto je sledil narobe
dopoldan in nato popoldan še aktivnosti planinskega mnogoboja, ki smo ga s palčkovimi hišicami tudi zaključili.
Zvečer je nato sledil še
zaključni večer ob tabornem ognju in seveda tudi obveznim planinskim krstom.
Na dan odhoda pa so nas poleg deževnega
vremena pozdravili še vrhovi nad Pokljuko, odeti v belo snežno obleko. Timing je bil torej odličen. V deževnem popoldnevu smo si
nato še ob poti domov pogledali Blejski grad, potem pa se že polni pričakovanja
domačih odpravili proti domu.
V jesenskem času smo izdali novo
številko taborniškega glasila Gojzarček, za
udeležence tabora in njihove udeležence pa smo pripravili še jesenski piknik.
Tako se je končalo še eno poletje
v hribih in sedaj se nam po glavah že vrtijo ideje, kam naslednje leto. Pa naj
za zdaj ostanejo samo še ideje.
Na koncu pa še seveda zahvala
vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi tabora, še posebej pa Slovenski
vojski, brez katere si letošnjega tabora ne bi mogli predstavljati.
vodja tabora
LEON VRHOVŠEK
Vodja tabora Leon Vrhovšek
ZAKAJ JE TABOR TISTI PRAVI NAČIN
PREŽIVLJANJA POČITNIC
Počitnice so za večino odraščajočih »pubertetnikov«
smisel življenja. In večina od te večine počitnice preživi v družbi svojih
vrstnikov, nekje zunaj na nekem kotičku, ki je samo njihov. A nekaj nas je
takšnih, ki ta kotiček razširimo na kilometre, predvsem pa ta kotiček
prestavimo nekam višje, kjer ne slišimo drugega kot petja gorskih ptic,
občasnega preletavanja helikopterjev in pa seveda Leonove piščalke. Vsako leto
znova se srečamo na kakšnem takem odtujenem mestu in se gremo planinski tabor.
Vsi ubogamo nadrejene in počitnice preživljamo na tisti pravi način. Na športni
način, skozi rekreacijo in z neke vrste sproščanjem spoznavamo prijatelje,
sorodne duše, Slovenijo. Sama se taborov udeležujem že sedem let zato, ker ob
bolečih »muskelfiberih« in krvavih žuljih zares
pozabim na besedo šola, ki me je preganjala ves čas do tabora. No, pa seveda
zaradi družbe, ki lahko nasmeji še tako zamorjenega planinca. Prepričana sem,
da bo ta tabor ostal vsem udeležencem v prav posebnem spominu. Timi, na primer, zagotovo še nikoli ni prejel toliko
ženitnih ponudb, kot jih je na tem taboru. Tejo in Lejo bo na ta tabor zagotovo
spominjala beseda nahrbtnik - ena se odpravi na dvatisočak z nahrbtnikom mere
10x20 cm, drugi pa nagajajo naramnice. Miha si zaželi postati čevapčič, Boštjan
Ivančič pa mu je že kar precej podoben (sklepam po opeklinam oz. ožganinah, ki
mu jih je naklonilo sonce). Matjaž in Digaz se
nikakor ne moreta ločiti od svojih digitalnih prijateljev - telefonov,
računalnikov, digitalcev… Glodeža
preganja otroštvo, zato je neizmerno nežen z mladimi (bere pravljice, ozdravlja
revmo…). S tem ko tako pišem, ugotavljam, da se vodniki sploh niso dosti
spremenili v primerjavi s prejšnjimi tabori: v bistvu jih sploh ne daje kakšna
kriza srednjih let ali kaj podobnega. Kaj pa bi znalo biti bolj zateženo, kot gnjavatorski
vodniki, s katerimi nam je na srečo na taborih prizanešeno.
In čestitam vam vsem, kajti dokler bo vodstvo tako sposobno in duhovito, tako
dolgo bo tabor imel prihodnost!
URŠKA KOCBEK
Triglav
Urška iz Urškinega dnevnika
- OBISK
POKLJUŠKE SOTESKE
- NAMESTITEV
V SOBE
- SPREHOD
DO PLANINE JAVORNIK
- SPOZNAVNI
VEČER
Jutro …Vonj po pretežkih nahrbtnikih in prepotenih
planinskih čevljih kar ne izgine iz mojih misli. Kakor vseh sedem let
poprej tudi letos zamujamo. No, ampak saj ni tako hudo. Ko končno prispemo
pred DTV Partizan, prepoznam ogromno znanih obrazov iz lanskih taborov,
ogromno znanih obrazov, ki jih ne poznam s taborov, pa tudi neznane obraze
vidim. Pot na tabor je klasična. Sedemo, Leon nas pozdravi in se predstavi,
nekje se ustavimo na malici, ostali del vožnje pa mine v čebljanju vseh udeležencev.
Toda letos smo se vmes še nekje ustavili in celo hodili smo, kar je za prvi
dan dokaj neobičajno. Se je dogajalo, da smo šli z avtobusa in nadrejeni so
nam pokazali: »Poglejte, otroci, slap!« In potem otroci v en glas: »Vaaaau!!« Toda letos ni bilo vau-ov temveč so bili bolj ooooooooooo-ji
in iiiiiiiiii-ji, ko smo se celi izmučeni
premikali po čudoviti pokljuški soteski. In potem sem sklepala tako -
torej, če je že dopoldne tako naporno, potem mora biti popoldan bolj ali
manj počitek. Toda nikakor ne. Še popoldne smo se odpravili na »vandranje« po pokljuški planoti. Obiskali smo planino
Javornik, se, po trditvah nekaterih, na daleč srečali z očakom Triglavom in
spoznali predvsem to, kaj pomeni živeti na takšni planini (t.j.: kravji
iztrebek levo, desno, spredaj, na čevljih …). Večer pa je le minil mirno.
Zaspala sem kot medved v zimsko spanje. Na žalost pa je bila to zadnja taka
noč.
- POHOD:
VIŠEVNIK
- ŠPORTNE
IGRE MED DVEMA OGNJEMA
- PREDAVANJE:
PLANINSKO CVETJE
- FITNES
Zopet jutro …
Vonj po pretežkih nahrbtnikih in prepotenih planinskih čevljih se
utemeljeno utrdi v mojih mislih, saj postane realnost. Na sporedu je bila prva
tura. Tura na Viševnik, če sem natančnejša. Moj
prvi dvatisočak letos!!! Planinskih čevljev že kar lep čas nisem imela na
sebi, zato sem se jih nekako bala ponovno obuti. A vendar neko navdušenje
je vseeno bilo prisotno. Skoraj bi že pozabila, kako je.Toda žulji, ki sem
jih dobila po tej, turi so me še kako spomnili na vse prejšnje ture. Pač
nekakšen žig s premerom 3 cm. Sicer malo boleč, toda spomini bodo ostali
dlje. Pot do Viševnika je vodila med številnimi
kravami, ki so se pasle skupaj s svojimi mladički. Toda višje kot smo bili,
manj je bilo krav in vse več iztrebkov kozorogov ali gamsov ali pa
preprosto ovac. Verjetnost za to zadnje je večja, saj smo na nadaljnjih
izletih srečali veliko več le-teh kot pa ostalih visokogorskih živali. Ko
smo prispeli z izleta, smo že imeli kosilo. In nadaljnji del dneva smo
preživeli skupaj. Igrali s(m)o se med dvema ognjema in tako utrudili še
preživahno mladino. In že je bila večerja. Vmes pa smo odkrili še fitnes prostor, pink ponk pa seveda Jurčka. Naš vodnik Marjan pa nam je
popoldne popestril še z diapozitivi planinskih rožic. Izvedeli smo vse kar
smo morali - kako se roža imenuje, kje raste, kam spada, itd. Mene je pa
bolj zanimalo, kaj nastane, če jih križamo s katero rastlino. Mogoče kakšen
clusijev čeveljc ali pa kaj takšnega. No ampak
očitno bom to izvedela kdaj drugič.
- POHOD:
STUDORSKI PREVAL, PLANINA KONJŠČICA
- POHOD:
- ŠPORTNE
IGRE
Sneeeeeeeeg … No naj začnem na začetku. Kakor pri turi na Viševnik, smo se tudi tu delili na dve skupini. Ponovno
sem klonila in odšla k »šibkejšim«. No sicer je pa bilo to glede na moje
kondicijske sposobnosti edino pravilno. Danes smo odšli na Studorski preval.
Po poti je kar dišalo po planinskih rožicah, katerih vonj se je mešal in
ustvarjal tisto orientalsko dišavo. Morda pretiravam, vendar tako se je
zdelo meni. Dišalo pa ni samo po rožicah, pač pa tudi po snegu. In če sem
se vso zimo spretno izogibala ljudem, ki so bili sumljivi in so kazali
znake »snežnega napadalca«, se jim na taboru nisem mogla, ker so se
skrivali za precej nedolžnim obrazom. In tako me je sneg namočil od glave
do pet. A po pravici povedano je kar prijalo.
Slišati je bilo vriskanje otrok in tudi malo starejših, ko so se igrali, in
bilo je tako sproščujoče …vse dokler nisi nehote postal del te igre tudi ti
in je vriskanje prešlo v vreščanje in iskanje primernega skrivališča. Pot
smo nadaljevali do Studorskega prevala, kjer smo počivali, se sončili in
čakali na sestop do planine Konjščice. Ko smo
prispeli na to planino, se je začela t.i. zloglasna taborska »pupkomania«. Fantki in mlada dekleta so našli svoje
taborske ljubljenčke - pupke, katerim so
posvečali vso pozornost, ki jo mlada žival v svojem odraščanju
potrebuje - nenehno negovanje, božanje. In vsak je bil po svoje skrben in
ljubeč lastnik. Edina težava se je pojavila, ko smo tem mladim vzgojiteljem
morali dopovedati, da to niso kužki in da pupki v
svoji adolescenci potrebujejo vodo v naravi in ne utesnjenega ležišča v fruc plastenki. Domov smo se vrnili do večerje, do
takrat pa smo se:
1). tuširali,
2). udejstvovali v športnih igrah, ki jih je
ponujala vele cenjena vojašnica in 3). počivali, ker smo bili
preutrujeni, da bi počeli karkoli drugega.
Spanec pa ni prišel tako hitro, saj nekako še ni
prišlo do adaptacije v novo okolje! Razumljivo. Toda tega ni razumel naš Lucky Luke, saj so mu naša mlada dekleta pošteno
strojila živce.
- POHOD:
BLEJSKA KOČA
- POHOD:
DEBELA PEČ
- PLEZANJE
- TABORNI
OGENJ
- PLANINSKI
MNOGOBOJ: PETJE PESMI
Stanje v vrsti po dva po dva je do zdaj postala
že dobro utrjena rutina. Seveda, saj se je bližala naša pred predzadnja tura
na Blejsko kočo. Na tisto kočo, o kateri je bil tudi članek v Večeru, češ
da ima oskrbnika, takega, kot se šika. No jaz si
njegove ustrežljivosti nisem tako zapomnila, saj nisem tolikokrat obiskala šanka. Bolj sem si zapomnila številne zvončke, ki so si
jih kupili mlajši udeleženci. Žiga je imel utemeljen razlog za nakup -
kupil ga je za svojo novo ovčko. Pa še nekaj se je vtisnilo v moj spomin -
uporniška Vlasta in ostale trmice, ki niso hotele
nadaljevati poti. Pa so jo nekatere kljub temu, drugi pa so ostali spodaj
in molili skupaj s skupino mladih vernikov škofijske gimnazije Ljubljana.
Kolikor sem slišala, je naš Žan molitev popestril
s pesmico Na kmetiji je lepo, tako da je tudi njim čas minil dokaj lepo.
Pričakovala sem tipičen popoldan, toda takoj ko sem stopila izpod tuša, z
oprano in mokro glavo, so me obvestili, da odhajamo plezat. Jaz, moji žulji
in mokra glava seveda pri tem adrenalinskem podvigu nismo sodelovali. Raje
sem posedala v senci in opazovala druge, kako so se herojsko spuščali po vrvi.
No ja, včasih sem še pomahala v pozdrav. Zvečer
pa so nam vodniki pripravili prelep taborni ogenj, ob katerem so nam mladi
udeleženci zapeli - seveda za planinski mnogoboj. Ko pa je ta tekmovalna
napetost v ozračju umirila, smo zapeli tudi kar tako, za vzdušje. Otroci so
drug za drugim odhajali spat, mi pa smo ostali ob ognju še nekaj časa. Saj
vendar nismo mogli pustiti goreti ognja na robu pokljuškega gozda! Rajanja
zunaj nam ni preprečil niti dež, ker so naši iznajdljivi vodniki odkrili
pokrit prostor za kurjenje.
- PROSTI
DAN:
- PREDSTAVITEV VOJAŠKIH POKLICEV
- OBISK ENERGIJSKIH TOČ NA POKLJUKI
- ŠPORTNE IN DRUŽABNE IGRE
No, tu pa pravzaprav
ne vem, kje bi začela. Tako je bilo - bil je prost dan, a kljub temu smo
vstali po zgodnji jutranji t.i. »šolski« uri. Vse je bilo zaradi zajtrka,
do takrat še ga namreč nismo uspeli prestaviti. Toda imeli smo prost skoraj
ves dopoldan in zaposliti otroke v fiksno postavljeni ustanovi je popolnoma
drugače, kot v platneni »ustanovi« - šotoru. Vse to je privedlo do tega, da
nekateri preprosto niso imeli kaj početi in vodniki so nas morali
zaposliti. In to na prav poseben način, s prav posebnimi ljudmi - ljudmi,
ki služijo naši državi - vojaki. Spoznali smo vso vojaško opremo,
hierarhijo v slovenski vojski in podobne stvari. Vojaki se bodo celo
odpravili na mirovno akcijo v Irak!! Kasneje so obiskali še energijske
točke, znamenitost Pokljuke. Našla sem razlog, da sem ostala
doma - žulji mi nikakor niso dopuščali takšne pustolovščine. No pravzaprav
se mi ni ljubilo ponovno lepiti flajštrov nanje,
saj se ne bi nikoli posušili … Doma sem se zabavala drugače - na televiziji
je bila neka humoristična serija. Res pravšnji način za krajšanje časa v
gorah. Zvečer so se nam pridružili še zamudniki. No, recimo da imajo kar
pošten razlog za izostanek – potili so se po italijanskih Alpah. Toda
morali so hitro spati, saj jih je čez nekaj ur čakal še vzpon na Triglav.
- POHOD:
TRIGLAV
- POHOD:
VODNIKOV DOM (NEUSPELI POIZKUS, KI SE JE KONČAL S STUDORSKIM PREVALOM IN
PLANINO KONJŠČICO)
- ŠPORTNE
IN DRUŽABNE IGRE
Naše oči so
se komajda odpirale, ko je bila prva skupina že daleč na poti na Triglav. Ob
dveh ponoči, po srednjeevropskem času, so se namreč odpravili na to odpravo
proti strehi Slovenije, če se lahko tako izrazim. Mi »šibkejši« pa smo jim
hiteli nasproti. Sicer le do Vodnikove koče, toda tudi to nekaj šteje. Tega
izleta se je udeležila tudi najmlajša udeleženka letošnjega tabora -
Matjaževa Evica. Skupaj smo se vzpenjali in kar
visoko smo že bili, ko sva se dve udeleženki skupaj z Evico
in njeno mamico obrnili in odšli proti dolini. Eva je v znak protesta
ignorirala dogajanje in se podala naprej po poti. Komaj smo jo prepričali,
da je pristala na sporazum. Po poti navzdol pa je kljub temu skakala s
kamenja na kamen in človek je ob gledanju pozabil na svoje boleče žulje in
podobne nepridiprave, ki so nagajali telesu. Pot pa so nam popestrile tudi
krave, ki so popolnoma okupirale tvinga, ki je
bil parkiran malo naprej od vojašnice. Ne vem, morda jim je bila všeč
njihova podoba v ogledalu, toda kar niso hotele proč od avta. Obrisale so
se v vsa 4 stekla, tako da je slina kar tekla od njih. Všeč so jim
bila tudi stranska ogledala, sprednje in zadnje luči, sprednji del
avtomobila, ki pokriva motor, pa trenutno ne najdem pravega izraza
zanjo. Ob prihodu v vojašnico je vse postalo tako dolgočasno. Za
nekaj časa sem zaspala. Toda spanec ni bil pravo zdravilo proti dolgčasu -
no potem sem šla na kratek sprehod po vojašnici in okoli nje, toda nikoli
se od nje nisem kaj posebej oddaljila predvsem zaradi neprimerne planinske
obutve, natikačev. No in končno sem si našla delo, ki me je dejansko
zaposlilo in ni bilo le golo tavanje po brezpotju.Napisala sem pust
scenarij za sloviti Narobe dan. Trudila sem se, da bi čim več stvari bilo
smešnih (čeprav so se nekatere igre kljub trudu izkazale za ne tako zelo
smešne), na nek način sem s tem tudi preverjala svoje zmogljivosti, na
področju domišljije in ustvarjalnosti. Ugotovitev: nadgrajevanje potrebno.
- POHOD:
PLANINA USKOVNICA IN PLANINA ZAJAMNIKI
- PREDAVANJE:
KILIMANJARO
Ob jutranjem
vstajanju sem ugotovila, da nikakor ne želim ostati doma. Ponovnega
pohajkovanja samo po okolici pokljuške vojašnice ne bi prenesla. In tako sem
skupaj z vso skupino odšla na izlet, ki pa se ni več delilna boljše in
slabše. Seveda je bilo pred odhodom na pohod nekaj zapletov. Padlo je nekaj
dežja, toda ne toliko, da bila naša »tura« ogrožena. No, dodaten zaplet so
povzročali mali fantje, ki nikakor niso hoteli pospraviti svojega divjega
odlagališča smeti - niso še tako dolgo na svetu, da bi vedeli, da je
poslovanje na črno prepovedano. Zato so vodniki vzeli vajeti v svoje roke,
zagrozili s 6-urno turo in njihova sobica je bila v hipu pospravljena. In
tako smo po dogovoru končno odšli do koče na Uskovnici.
Pot do tja nas je vodila mimo energijskih točk, ob katerih sem spoznala, da
sem neprimerna za kakršne koli energijske »finte«. Dokaz za to je bil
glavobol, zamegljen um, pa še kaj bi se lahko našlo. Pomislite, pa v krogce
nisem niti stopila. Doletela nas pa je tudi velika čast - obiskali smo
najvišje ležečo ulico v Republiki Sloveniji. Tam smo imeli tudi malico z
razgledom na te majhne hiške. Človek bi rekel, da sama lepota tega kraja
poveča apetit! Toda nikomur se ni niti sanjalo, kaj bo sledilo. Grožnje
naših preroških vodnikov so se namreč uresničile - izlet je trajal polnih
7!!! ur. In čemu? Ker smo se utrujali po brezpotju in spoznavali naselja
pokljuških mravelj. Toda če dobro pomislim, se je vse skupaj splačalo. Z
manjšimi dodatki zna biti to enkratna zgodba za starše. Tavali smo po
brezpotju, med borovnicami smo se prebijali do ceste, se kot Tarzani
obešali po vrveh, obešenih z dreves, napadel nas je medved, zares nepozabno
doživetje. Khm, z manjšimi dodatki pač J… Ko smo prispeli domov, so nas
vodniki nekaj časa še pustili same, nato pa so nam pokazali video kaseto.
In ne le navadne video kasete, pač pa dokumentarec o njihovem vzponu na Kilimanjaro. Kljub temu, da sem predstavitev že videla,
te takšen podvig, četudi si ga samo ogledaš, vedno znova impresionira.
- NAROBE
DAN
- ORIENTACIJSKI
POHOD
- GRADNJA
PALČKOVIH HIŠIC
- TABORNI
OGENJ S PLANINSKIM KRSTOM
In končno je
napočil trenutek resnice, trenutek, na katerega sem čakala od prvega dne (ta
začetek prispeva samo k napetosti v besedilu, ni pa tudi tako zelo
resničen) - nastopil je Narobe dan, dan ko sem prejela v roke piščalko in
dan, ko sem Jaz žvižgala in priganjala vodnike. Toda to veselje se je kmalu
izkazalo za nek napor, še pred tem pa za kazen. Trije izdajalci v vodniških
vodah so me hladnokrvno privezali na neko jekleno ograjo in me polivali z
vodo. In čemu? Ker se sami niso mogli zbuditi, sem malo pripomogla k temu s
pollitrsko plastenko vode!J In nekateri
vodniki so pač iz takšne mase, da ne prenesejo priganjanja, predvsem pa so
tudi maščevalni. Ampak človek se po 7 letih na taborjenju navadi tudi na
to. In pregovor pravi - pametnejši odneha, tako da sem jih pustila pri
miru. Vendar samo do krsta. Tam so naši vodniki spoznali krutost
svoje usode, ko so prejemali planinsko kazen po ta zadnji. Nekje do ene ure
so imeli mlajši udeleženci tabora priložnost spoznavat otroško plat
vodnikov. Skupaj so igrali med dvema ognjema, toda rezultatov se natančno
ne spomnim. Mislim, da so vodniki premagali otroke, toda vse to je bilo
zaradi opreme, ki jim je pomagala premagovati upor zraka J. Predvidevam. Popoldne je vodstvo
prešlo zopet v prvotne roke. V bistvu mi je kar malo odleglo. Skrbeti za 30
otrok in ostalih nekaj podivjanih vodnikov res ni mačji kašelj. Zaposlitev,
ki so jo otroci dobili po predaji poveljstva, je bila zagotovo veliko
zanimivejša. Skupine so namreč imele orientacijski pohod. Taborniški
»veterani« smo odklonili sodelovanje na teh igrah in tako sem se nekaj časa
igrala z mlajšimi in najmlajšimi udeleženci tabora. Kasneje so svoj
arhitekturni talent izkazovali z gradnjo palčkovih
hišic, spet drugi smo se igrali Rambote po
pokljuških gozdovih in spirali s sebe vojaške barve, ki smo jih »nehote«
staknili ob taborniškem ognju. Večer pa smo si popestrili s krstom, ki so
ga vodniki pripravili za nas. S svojim vzdevkom sem prezadovoljna
(seveda …), sploh če se oziramo na to, od kod je prišel … In počasi je vse
minevalo. Mineval je zadnji večer na Pokljuki, pogorel je zadnji kres, ki
smo ga prižgali. In meni je zmanjkalo toplih oblačil, ki so me grela zunaj
na hladnem.Treba je bilo še zadnjič na vojaško posteljo. Žalostno …
- POSPRAVLJANJE
TABORA IN ODHOD DOMOV
-
OBISK
BLEJSKEGA GRADU
Jutro … Vonj
po pretežkih nahrbtnikih in prepotenih planinskih čevljih je le še svež
spomin. Vedno bolj pa mi je začelo smrdeti pakiranje. Sovražim ga, ker so
le male možnosti, da bom spakirala prav vse.
Letos še nisem ugotovila, kaj sem pozabila, toda ko bom stvar najbolj nujno
potrebovala, je zagotovo ne bo nikjer. In seveda je bilo tu še čiščenje. In
naenkrat ni bilo od Pokljuke ničesar več kot avtobusa slovenske vojske. Ta
nas je popeljal še do Blejskega gradu, kjer nam vreme za slikanje ni bilo
najbolj naklonjeno. Ogledali smo si vse znamenitosti in se vsi bolj mokri
kot ne odpravili na naše prevozno sredstvo, ki nas je popeljalo proti domu.
Okoli pol četrte ure smo bili doma! Od tabora so zares ostali le še
spomini. In pa tista radovednost, če bo na naslednjem tudi tako enkratno,
kot je bilo na tem .
URŠKA KOCBEK
DAN SMEHA ALI KAKO SMO SE UČILI MOLIT
V torek, 6. julija smo imeli pohod na blejsko kočo
(nekateri so šli na Debelo peč, ostali pa na Mrežce).
Na koči nas je ostalo 5 (Lora, Mojca, Angelina, Žan in jaz). Ko so vsi odšli, smo sedli za mizo,
klepetali in se smejali… Naenkrat je na kočo prišlo veliko mladih (starih okoli
16 - 18 let). Malo čudno smo gledali dekleta, saj so nekatera prišla kar v teniskih, trapezarcah in s
šolskimi nahrbtniki. Vse naokoli je bilo polno ljudi. Kmalu smo vsi »skapirali«, da gre verjetno za kakšno ljubljansko
gimnazijo. Neka ženska je začela pokašljevati, češ, da želi tišino. Žan je seveda hotel malo nagajati in si začel peti: »Na
kmetiji je lepo«. Me štiri smo se smejale, ostalih 60 pa nas je grdo pogledalo,
zato smo raje nehali. Kar naenkrat pa je gospa začela: Danes smo se zbrali
tukaj,… Hvala ti gospod za to hrano, ki jo jemo (imeli so ocvrte zrezke in
kruh) in za mir na svetu (otroci so ponavljali)… Na koncu je še dodala, da se
bo program nadaljeval na jasi za kočo. Med molitvijo smo se tako smejali, da so
nam tekle solze. Ko sem se med svojim hihitanjem ozrla okoli, sem videla Žana, kako se sklanja pod mizo, Angelina je postala čisto
rdeča. Po končani molitvi so dijaki s spremstvom še nekaj časa ostali pri koči,
po tem pa odšli na jaso. Mi smo se samo spogledali in takoj ko so se ostali
vrnili s ture, smo jim hiteli povedat, kaj se je zgodilo. Tega dne se bomo še
spominjali, predvsem Žan, ki se je naučil nekaj besed
Očenaša.
Katarina Kocbek
Planinski mnogoboj je stalna
spremljevalka vseh planinskih taborov. V njega so vključene že kar
tradicionalne dejavnosti: ocenjevanje bivalnih prostorov, športne igre, šaljive
štafetne igre, potep, vozli, kviz, petje, gradnja palčkovih hišic in še kaj. Pri planinskem mnogoboju
je pomembno, da tekmovanja ne vzamemo čisto zares. Pomembnejše kot rezultat, je
sodelovanje članov v vsaki skupini, ki seveda niso iste starosti. Mlajše je
potrebno vzpodbujati in jim marsikdaj nuditi pomoč, starejše pa včasih
navdušiti tudi za kaj bolj » otročjega«. Predvsem je pomembno, da se člani ne
jezijo drug na drugega zaradi počasnosti, nespretnosti, … Mislim, da nam je to
v dobršni meri uspelo tudi letos, saj ni bilo opaziti kakih velikih pretepov
ali česa podobnega. Planinski mnogoboj nam je skratka popestril čas med pohodi.
Skupina
A
DEJVID AHMETOVIĆ
MOJCA PLEŠIVČNIK
SARA STAVANJA
VID KRAJNC
MIHA PERETIN
AJA ZAMOLO
|
|
Skupina
B
LORA KLINC
NIKA KLASINC
EVA ROŠKAR
TEA RAKOVIČ - SCHMIDT
URBAN STAVBAR
|
|
Skupina
C
KATARINA KOCBEK
ANGELINA AJNIHAR
ANA GREGOREC
MOJCA JURIČ
TINA PERETIN
NEJC BOBOVNIK
|
|
Skupina
D
NEJC ZIDARIČ
EVA KNUPLEŽ
URŠKA STAVBAR
LEA RAKOVIČ -
SCHMIDT
ŽIGA GJURO
|
|
Skupina
E
MATJAŽ STAVBAR
TIMI KRHLANKO
ŽAN PAULINIČ
VANJA RIBIČ
TRINI VIDEC
|
|
Skupina
F
KATARINA STUPAR
KRNC
BLAŽ CESAR
SERGEJA KODRIČ
MIHA KODRIČ
REBEKA KRALJ
|
|
Sprotno obveščanje o trenutnem stanju v mnogoboju
REZULTATI PLANINSKEGA MNOGOBOJA
SKUPINA
|
MED DVEMA OGNJEMA
|
KVIZ
|
PETJE
|
itd
|
itd
|
itd
|
itd
|
ŠTEVILO TOČK
|
UVRSTITEV
|
A
|
3
|
1
|
4
|
|
|
|
|
?
|
|
B
|
5
|
6
|
3
|
|
|
|
|
?
|
1.
|
C
|
6
|
5
|
2
|
|
Na žalost smo izgubili plakat s končnimi rezultati
|
|
?
|
1.
|
D
|
3
|
2
|
5
|
|
|
?
|
|
E
|
3
|
3
|
1
|
|
|
|
|
?
|
|
F
|
4
|
4
|
6
|
|
|
|
|
?
|
3.
|
Letos so se skupine pomerile v igri med dvema ognjema,
planinskem kvizu, izdelovanju vozlov, gradnji palčkovih
hišic, orientacijskem potepu in petju pesmi. Vse skupine so se potrudile in
delale po svojih najboljših močeh. Včasih je prav težko določiti zmagovalno
ekipo, ali pa še težje tisto, ki kljub trudu doseže zadnje mesto.
Največ znanja, spretnosti in tudi sreče so letos imele ekipe
B, C in F. Ekipi B in C (vodji Lora
Klinc in Katarina Kocbek) sta si delili prvo mesto.
BRIGITA VABIČ
Izvajalci planinskega krsta (od leve: Leon, Boštjan
I., Bobi, Boštjan G.)
NAGRADNI TABOR … ALI KAJ SMO POČELI
NEKATERI, KI SMO MANJKALI NA PRVEM DELU TABORA
Kot ste že verjetno slišali
(nadvse smo se potrudili in povedali vsem), smo bili državni prvaki ne
tekmovanju Mladina in gore. Nagrada za ta dosežek je bil treking
oz. planinski tabor v tujini. Izbira je bila ogromna, a ko smo preračunali
dneve, kdaj smo prosti vsi člani skupine, jih je ostalo zelo malo. Lahko bi šli
sicer v Estonijo in Romunijo, a sta obe možnosti propadli zaradi finančnih
sredstev in netekočih prevozov. Na koncu je ostal le treking okoli Monte Rose. Nič
zato !!! Blizu je, ni veliko vožnje, … Vse OK. Si predstavljate naše face, ko smo zagledali program izletov in je pod rubriko
čas hoje pisalo: 10ur, 12ur, 8ur,… Kriza !!! In to naj bi bila nagrada !?! Ni šans !!! Mama nas je vseeno spodbujala, da ne bo takšne
krize in da bomo to doživeli le enkrat in tako naprej. Skozi eno uho noter,
skozi drugo pa po hitrem postopku ven.
Pa še društveni tabor na
Pokljuki bomo zamudili!
No ampak izbire ni bilo.
Ali Monte
Rosa ali nič !?!
Vsi smo bili
istega mnenja, da je boljše biti v Italiji in hoditi, kot pa doma sedeti pred
televizijo in gledati videospote, ki so jih isti dan
že desetkrat prevrteli. No tako so se začele naše
priprave… S kondicijo smo bili na psu, ampak nam nekako ni bilo do tega, da bi
jo pridobili. Da bi lahko rekli, da smo se vsaj malo trudili, smo se udeležili
pohoda od Gorice do Planice oz. smo se pohodu pridružili v verziji od Frama do
Planice. Pa še ena pripomba: po trekingu smo temu
»pohodu« rekli sprehod oz. sprehodček. No seveda pa
brez ostalih komplikacij tudi ni šlo. Najprej prevoz: avto – premali, vlak – prezakompliciran,
ostal je le še kombi. No ta je bil predrag, a so za njega poskrbeli naši
sponzorji !!! Oh ko omenim te »naše sponzorje«, se počutim kar naenkrat zelo
pomembna. Sponzorji za nas! No in ko smo mislili, da lahko gremo v miru pakirat
stvari, ki jih je bilo (pre)veliko - je prišla še
naslednja težava. Sara, članica naše ekipe, je zbolela. Tako smo se na pot
odpravili Maša, moja mama, Nejc, Bobi in jaz. In še opomba: odpeljali smo se z
avtom.
Ogromno težav,
a na koncu se je vse razpletlo tako, da smo 30. junija odšli iz naša preljube
Slovenije (vsi smo bili namreč čisto prepričani, da jo bomo zaradi preobilice
hoje ful pogrešali). Vozili smo se ponoči, tako, da
smo marsikatero tablo spregledali. Vem edino, da sem se zbudila in smo se
vozili v smeri neke Gravilone Toce,
kamor definitivno ne bi smeli peljati. No potem smo Bobiju in mami malo solili pamet in ju poslali na »pravo
pot«, čeprav nismo bili prepričani, da je res prava. Kolikor se da hitro smo
zaspali in upali, da ne bomo ničesar krivi. Vmes smo se še malo norčevali iz
mame, ki je namesto v Alagno Valsesio
zavila kar na neko tovarniško dvorišče. Po dolgem spancu smo se zbudili v ozki
dolini, obkroženi s hribi. Zelo očitno smo bili na pravi poti, saj smo
zagledali zasnežene vrhove. Kmalu nam je postalo jasno, zakaj so bile gamaše
zelo pomemben del opreme. Vozili smo se po prekrasnih vasicah, kjer smo
občudovali hišice, pokrite s kamni. Bilo je ful lepo
! Potem smo pogledali malo višje in ko smo videli tiste bele mrzle vrhove… Saj
ko smo jih gledali iz doline, so bili še lepi, ampak ko bomo tam zgoraj… Kar
zmrazilo nas je ob misli na to. Po približno devetih urah vožnje smo prispeli v
Alagno Valsesio – prispeli
smo na cilj. Vsi so še spali in nikjer žive duše. Počasi smo se razgledali in namalicali. Potem smo vzeli vsak svoj nahrbtnik in
poskušali najti nepotrebno opremo, ki bi lahko ostala v dolini, a je nismo
našli. Počasi so se začeli zbirati planinci s podobno velikimi nahrbtniki in
nam je vsaj malo odleglo. Predstavili smo se skupini in opazili, da smo edini
tujci, razen nekega Švicarja Timona. Kmalu smo
ugotovili, da Italijani niso ravno nadarjeni za jezike glede na to, da je v
celotni skupini znal tekoče govoriti angleški jezik le eden. No predstavili smo
se in jih naučili pravilno izgovoriti naša imena (ni jim šlo ravno dobro). Ko
sem slišala jaz njihova imena … Kot da živiš v španskih nadaljevankah: Diego, Francesca, Federico, Lorenzo, Gianni, … Razumeli nas niso niti besede, zato sem se
spravila na komplimente … Svetovno !!! V faco mu
lahko poveš, da ima prevelik nos in predolg jezik in se grozno oblači (oblečeni
smo bili vsi grozno). No samo potem sem začela razmišljati, kaj vse oni
govorijo oni meni … Kot da se sekiram. Sem pa za vsak slučaj utihnila.
No in tako se
je začel prvi dan. Žičnica nas je popeljala na sedlo, kjer se je zares začel treking v pravem pomenu besede. Hoja, hoja, hoja, … Mraz,
mraz, mraz, … Hodili smo po gosti megli z groznim tempom. Malo hoje in počitek
in spet malo hoje in spet počitek in hoja in koča in na žalost ne prava in tako
naprej … Prava koča je izginila. Ni in ni je bilo. Jezik smo imeli že skoraj
pri tleh … In končno se je prikazala koča. Naše odrešenje !!! Bili smo zelo
utrujeni, saj smo začeli z groznim tempom. No vsaj zadnji nismo bili. Popili
smo vroč čaj in se vsaj malo segreli. Malo smo popapcali
in si nabrali novih moči. Ko je bil čas odhoda, smo se težko poslovili od tople
koče. A ni bilo druge možnosti. Razveseljiva je bila novica, da se le še
spustimo v dolino. A ta spust je bil za 1000 višinskih metrov. Za sladico smo
morali še neizmerno hiteti zaradi žičnice, ki nas je iz doline popeljala na
naslednje sedlo. Ob silni želji po vožnji smo pozabili na boleče noge in
odhiteli v dolino, kjer samo se zapodili na žičnico in se odpeljali proti vrhu,
a ko smo izstopili sredi hriba, nas je skoraj kap. Na srečo se je za hribčkom
skrivala dvosedežnica, ki nas je popeljala na vrh
sedla.
Ko smo
izstopili, nas je skoraj odpihnilo. Povedali so nam, da je ta veter povsem
vsakdanji. Čudno se mi zdi, kako tam smučajo kljub takim sunkom vetra. To sem
mislila kasneje, takrat sem v mislih imela le še cilj – kočo globoko v dolini.
Počasi smo se spuščali, saj smo imeli časa na pretek. Ko smo končno prispeli,
smo se razkomotili po sobah oz. po skupnih ležiščih,
ločenih z zavesami. Koča je bila lepa in hrana dobra, predvsem zato ker je bila
zelo potrebna. Po večerji je bil spoznavni večer. Diego
– naš prevajalec, je imel ogromno dela. Naučili so nas nekaj svojih besed in mi
nekaj osnov. Zvečer, ko smo poskakali v postelje, so vsi veselo vzklikali tisti
svoj:LAKO NOC !!! Naslednji dan je bil za Bobija kar
naporen, a ostali smo se hoji izmuznili in si privoščili dan počitka. S
kombijem smo se popeljali po dolinah z zelo čudnimi imeni in se ustavili pri
jezeru pod Materhornom oz. Monte
Cervinom, kot mu rečejo Italijani. Ogledali smo si
tudi sirarno in adrenalinski park. Bilo je zanimivo in definitivno
boljše kot hoja po ledenikih. Po dolgi vožnji smo prispeli do žičnice, ki nas
je popeljala do kod se je pač dalo. Tam smo lenarili na toplem gorskem soncu in
neznansko uživali. Meni je bilo prav žal, da se nisem udeležila izleta čez
ledenik, saj je bilo vreme sončno in toplo. Ampak lenarjenje je bilo prav
prijetno in tudi kramljanje z Gabrielo je bilo kar
zanimivo, čeprav se nismo čisto »štekali«. Iz vmesne
postaje smo se skupaj z ostalimi udeleženci odpeljali na rekordnih 3455 m in
bili smo v Švici. Nato je sledil le še kratek spust do koče, na kateri smo
prespali. Za večerjo je bila končno pasta (špageti). Obožujem špagetke !!! Sem mislila, da bom shujšala, ko smo toliko
hodili in se znojili kot nilski konji, a bilo je ravno nasprotno. Le kdo se
lahko upre takšni božanski pasti !?! Tako sem se najedla, da sem bila v skrbeh,
če se bom lahko naslednji dan sploh premikala. A tudi obilica hrane ni bila v
napoto, saj smo naslednji dan hodili le navzdol in še to le nekaj ur. Prispeli
smo v Zermatt, kjer smo papcali
kar v parku. Tokrat na mojo srečo ni bilo paste tako in sem bila še v premikajočem
stanju tudi po kosilu. Angelo nas je naučil mnogo iger in trikov, ki so nas
kratkočasili. Zvečer smo se odpravili po mestu. Vsi smo se držali ubogega Timona, saj je bil domačin – Švicar. Vsaj nekaj domačega –
hoja po mestu. V baru so imeli celo TV, pa čeprav je bila le bedasta formula1,
je bilo superca. Prespali smo v Hostlu,
kjer smo se lahko udobno namestili in STUŠIRALI. Bili smo čisti in sveži –
pripravljeni na nove napore. Zjutraj smo se z našimi težkimi nahrbtniki
sprehodili skozi mesto in se še zadnjič zgrozili nad visoki cenami. Nato smo se
z busom odpeljali do turistične vasice Saas Fee. Od tam nas je pot
vodila ob vznožjih do naslednje doline. Sprehodili smo se mimo adrenalinskega
parka in z največjim veseljem preizkusili bob stezo. Bilo je… HITRO !!! Zelo
hitro. A preživeli smo ! Že po nekaj korakih zmajene
hoje smo prišli do jezera, kjer smo pohrustali naše »kosilce«. Nato smo se z busom
odpeljali do naslednjega jezera. To je bilo neznansko večje od prejšnjega.
Tisto prej je bil ribnik. Ob ogromnem akumulacijskem jezeru nas je pot
popeljala na naslednje sedlo nazaj v ljubo Italijo.
A v njej nismo našli nič drugega
kot meglo in mraz. V Italijo naj bi prišli po najpopularnejši »švercarski poti«. Na koči nas je pričakal predsednik
organizacije UIAA, ki nam je pripovedoval o vojni med Švicarji in Italijani,
plazovih,.. Ta večer je imel naš prevajalec ogromno dela. Ves čas taborjenja je
bil obsojen na nas, saj je hotela Gabriela vedno
nekaj klepetati in ni in ni šlo brez njega. Po predavanju g. predsednika smo
dolgo v noč klepetali in se igrali najrazličnejše igre, ki nas jih je naučil
Angelo. Naslednji dan nas je čakal zadnji – najtežji vzpon. Z žičnico smo se
popeljali v dolino na naše izhodišče. Tokrat si je pot olajšala le Maša. Med
vožnjo je imela prekrasno družbo klepetave, angleško negovoreče
Gabriele. Medtem ko je ona uživala v njeni družbi,
smo se mi ubadali z gosto meglo in občasnim dežjem. Oblačili smo se in slačili
in tako nam je ostalo bolj malo časa za hojo. Končno se je dež odločil za
daljši počitek, da smo mi pohiteli na vrh sedla. Bili smo oblečeni le v majico
in … Bili smo premalo oblečeni !!! Uš, aš eš, iš, … Na kratko povedano:
mrzlo oz. ful ful ful mrzlo. Ko smo se na težko pričakovanem soncu odmrznili,
smo se počasi spustili v dolino. Tam nas je pričakala ljubka koča in v
jedilnici na mizi pasta. Spet smo jedli kot bi 5 dni stradali, a tokrat ni bilo
potrebnih zadržkov, saj smo naslednji dan hodili le 1 uro do naših avtomobilov,
ki smo jih pustili v Alagni. Ko je prišel čas odhoda,
je bilo vsem hudo, saj smo postali prijatelji in prav dobri sogovorci
(roke so nas zaradi sporazumevanja zelo bolele). Midve
z Mašo bi najraje ostali v družbi teh ful luštnih Italijanov pa tudi Nejc si je po mojih sumih našel
kakšno simpatijo. Mislim … Ni imel velike izbire, samo Francesco,
ki pa je bila zelo prijetna. Z njo smo hitro našli skupno točko; nismo marali
hoje. Konec ! Izrekli smo usodni CIAO, ampak Gabriela
se še ni pustila. Popeljala nas je še v muzej na prostem (bil je zaprt), na
najboljše palačinke na svetu (polnjene s ful dobrim
sirom),… Komaj smo se je rešili. Ampak vsi bomo najbolj pogrešali njeno dobro
voljo, ki je naredila veliko dobrega in tudi nekaj slabega (uničila je dva
fotoaparata, mobitel pa smo komaj rešili pred smrtjo). No in končno smo bili
spet vsi zbasani v avtu in pripravljeni za pot domov. A ni še bilo dovolj ! Med
vožnjo smo se ustavili še ob jezeru Lago di Maggiore, ki smo se mu pred
petimi dnevi po pomoti že zelo, zelo močno približali. Z ladjico smo se
zapeljali na otočka. Ogledali smo si palačo in prekrasne vrtove in še malo
zapravljali. Potem pa je bil že res čas, da gremo domov in prav to smo storili.
Odpakali smo se domov. In to je bilo vse. Uživali smo
vseh šest dni, spoznali nove ljudi, navezali stike in… Z veseljem bom še kdaj
obiskala te kraje, če že ne zaradi drugega zaradi luštnih
dečkov, ki imajo po vrhu še dober posluh.
Bila pa sem tudi vesela, da gremo
domov, saj nas je čakal tabor na Pokljuki. Po trekingu
smo zagotovo imeli dovolj kondicije za vzpon na Triglav.
AJA
ZAMOLO
Na pokljuški tabor smo prispeli v
večernih urah. Namestili so nas v sobe. Bilo mi je kar malo tuje. Vsi so se že
med seboj poznali. Kaj kmalu pa sem ugotovila, da je na taboru kar veliko starih
znancev. Udobja je bilo v zgradbi na pretek. To sem ugotovila, preden se je
pričelo zgodnje spanje, vsaj za tiste, ki smo nameravali zjutraj oz. ponoči na
Triglav. Nahrbtnik za Triglav sem si pripravila že doma. Vstali smo zjutraj ob
treh. Tako zgodnjega vstajanja pa še v Italiji ni bilo!!! Pot do Planike nas je
vodila mimo Vodnikovega doma. Pot je bila kar dolga in tudi naporna. Močno pa
je pihal tudi veter. Kljub res zelo močnemu vetru smo se po malo daljšem
počitku odpravili na vrh Triglava. Tukaj pa moram reči, da mi je prvič v
življenju postalo malo žal, da nisem nekoliko težja. Sunki vetra so bili namreč
tako močni, da nas je kar prestavljalo. Hvala Alešu, ki me je držal za pas, da
me po grebenu ni prestavljalo in prestavilo na kakšno nepravo mesto. Pot po
grebenu je namreč zgledala tako, da smo se plazili
tudi po vseh štirih, da smo zmanjšali upor vetra in povečali stabilnost. Zgledala pa je tudi tako, da smo kot v zasedi čakali za
kakšno skalo, da se je veter malo umiril, nato pa smo hitro prehodili del
izpostavljene poti. Nini, ki je bil z nami na poti in je bil že res velikokrat
na Triglavu (kakšnih 43 – krat), je rekel, da takšnega vetra še ni doživel.
Bila je res kar malo strašljiva izkušnja. Toda na vrh smo le prišli, kjer pa se
nismo zadrževali dolgo. V tistem vetru smo jo kaj kmalu popihali navzdol. Na
Planiki smo si malo oddahnili. Vodniki še verjetno najbolj. Še sreča da jih je
bilo dovolj, da so nas lahko v tistem vetru malo držali, da nas ni odpihnilo.
Bilo pa je zanimivo. Malo sprostitve nam je ponudil sneg, na katerem smo se
lahko dričali pri spustu navzdol. Vračali smo se po isti poti. V pozno
popoldanskih urah smo se vrnili na Pokljuko. Ostali udeleženci so nas
pričakovali že kar malo zaskrbljeno in nestrpno. Sami so izkusili veter že na
Studorskem prevalu. Zaradi vetra, ki je premikal male udeležence tabora, so se
odpovedali obisku Vodnikove koče. Niso si najbolje predstavljali, kako smo
lahko mi preživeli veter na Triglavu. Dolgo smo jim pripovedovali svoja vetrna
doživetja. Bili smo kar malo utrujeni, ko smo se odpravljali spat. Premagali
smo dolgo pot in kar nekaj višinskih metrov. Zagotovo pa je na koncu take
opravljene poti zadovoljstvo toliko večje.
AJA ZAMOLO
SEZNAM UDELELEŽENCEV TABORA
|
Ime in priimek
|
Naslov
|
Telefon
|
1.
|
Ahmetović Dejvid
|
Pivola 75, 2311 Hoče
|
(041) 858-328
|
2.
|
Ajnihar Angelina
|
Na preloge 7, Rogoza, 2204
Miklavž
|
629-21-70
|
3.
|
Bobovnik Katja
|
Morje 36 a, 2313 Fram
|
608-92-44
|
4.
|
Bobovnik Vlasta (mentor)
|
Morje 36 a, 2313 Fram
|
608-92-44
|
5.
|
Cesar Blaž
|
Fram 220, 2313 Fram
|
601-61-11
|
6.
|
Gjuro Žiga
|
Hotinjska cesta 14, 2312 Orehova
vas
|
606 32 61
|
7.
|
Glodež Boštjan
(vodnik)
|
Pohorska 48, 2311 Hoče
|
(031) 681-299
|
8.
|
Gregorec Ana
|
Pohorska cesta 71, 2311 Hoče
|
618-12-82
|
9.
|
Ivančič Boštjan (vodnik)
|
Prežihova 13, 2331 Pragersko
|
(031) 636-311
|
10.
|
Jurič Mojca
|
Zgornje Hoče 29, 2311 Hoče
|
618-13-51
|
11.
|
Klasinc Nika
|
Nad gramoznico 12, 2204 Miklavž
|
629-62-66
|
12.
|
Klinc Lora
|
Ul. Ilije
Gregoriča 14, Rogoza,
2204 Miklavž
|
629-21-55
|
13.
|
Knuplež Eva
|
Peršikova 9, 2204 Miklavž
|
|
14.
|
Kocbek Katarina
|
Rogoška c. 33, Rogoza, 2204
Miklavž
|
629-65-50
|
15.
|
Kocbek Urška
|
Rogoška c. 33, Rogoza, 2204 Miklavž
|
629-65-50
|
16.
|
Kodrič Miha
|
Fram 40 A, 2313 Fram
|
601-19-51
|
17.
|
Kodrič Sergeja
|
Fram 40 A, 2313 Fram
|
601-19-51
|
18.
|
Krajnc Vid
|
Polana 11, 2311 Hoče
|
618-22-94
|
19.
|
Krhlanko Timi
|
Fram 165, 2313 Fram
|
(031) 346-768
|
20.
|
Lepej Rebeka
|
Fram 19, 2313 Fram
|
041-471-137
|
21.
|
Paulinič Žan
|
Hočko Pohorje 1a, 2311 Hoče
|
473-23-04
(031) 614-479
|
22.
|
Peretin Tina
|
Morje 7, 2313 Fram
|
601-61-51
|
23.
|
Peretin Aleš (vodnik)
|
Fram 107; 2313 Fram
|
601-61-51
|
24.
|
Peretin Miha
|
Fram 107; 2313 Fram
|
601-61-51
|
25.
|
Peretin Sabina
|
Morje 7, 2313 Fram
|
601-61-51
|
26.
|
Plešivčnik Mojca
|
Fram 106 c, 2313 Fram
|
601-30-31
|
27.
|
Rakovič-Schimdt
Lea
|
Stara cesta 95, 2311 Hoče
|
618-22-50
|
28.
|
Rakovič-Schimdt
Tea
|
Stara cesta 95, 2311 Hoče
|
618-22-50
|
29.
|
Ribič Vanja
|
Staneta Severja 1, 2000 Maribor
|
331-23-06
|
30.
|
Roškar Eva
|
Pohorska cesta 20, 2311 Hoče
|
618-21-00
|
31.
|
Sagadin Damijan (vodnik)
|
Fram 107, 2313 Fram
|
(031) 500-156
(041) 312-700
|
32.
|
Stavanja Sara
|
Rogoška c. 11, Rogoza, 2204
Miklavž
|
629-29-80
|
33.
|
Stavbar Andrej
|
Morje 85, 2313 Fram
|
601-47-51
|
34.
|
Stavbar Matjaž
|
Morje 85, 2313 Fram
|
601-47-51
|
35.
|
Stavbar Urban
|
Ranče1, 2311 Fram
|
601-17-21
|
36.
|
Stavbar Urška
|
Ranče1, 2311 Fram
|
601-17-21
|
37.
|
Stupar Krnc Katarina
|
Fram 88, 2313 Fram
|
601-86-21
|
38.
|
Videc Trini
|
Letališka ulica 2, 2311 Hoče
|
(031) 809-125
|
39.
|
Vrhovšek Leon (vodnik)
|
Kolmanova 7, 2312 Orehova vas
|
605-17-21
|
40.
|
Zidarič Nejc
|
Lešnikova ul. 5, 2312 Orehova
vas
|
605-34-01
|
Prišli kasneje:
41.
|
Bobovnik Jože (vodnik)
|
Morje 36 a, 2313 Fram
|
608-92-44
|
42.
|
Bobovnik Nejc
|
Morje 36 a, 2313 Fram
|
608-92-44
|
43.
|
Hartman Matjaž (vodnik)
|
Ob gozdu 28, 2312 Orehova vas
|
(031) 525-863
|
44.
|
Hartman Eva
|
|
(031) 525-863
|
45.
|
Tušek Simona
|
|
(031) 525-863
|
46.
|
Vabič Brigita (mentor)
|
Fram 51, 2313 Fram
|
601-57-91
|
47.
|
Zamolo Aja
|
Fram 51, 2313 Fram
|
601-57-91
|
Izdalo Planinsko
društvo Fram,
september 2004
Prispevke zbrali in
uredili:
Vlasta Bobovnik,
Urška Kocbek
Jezikovna korektura:
Jožica Ravš
Fotografije:
Matjaž Hartman,
Damijan Sagadin, Leon Vrhovšek, Boštjan
Ivančič
Naklada:
70 izvodov
Oblikovanje: Matjaž
Hartman
IZVEDBO TABORA SO
OMOGOČILI ŠTEVILNI SPONZORJI,
KI SE JIM ISKRENO
ZAHVALJUJEMO:
VADBENI CENTER
POKLJUKA
72. BRIGADA
SLOVENSKE VOJSKE
POSTAJA GRS
RADOVLJICA
ODDELEK ZA
PRIDOBIVANJE KADROV GŠ SLOVENSKE VOJSKE
BATALJON RKBO SV
DRAVSKA TISKARNA
OBČINA HOČE –
SLIVNICA
OBČINA RAČE - FRAM
CD z več kot
2000 digitalnimi fotografijami je možno kupiti tudi letos!
Pozanimajte se
pri vodnikih !