Boris Lorenčič – Lori
Rodil sem se 19.01.1970 v
Mariboru na Štajerskem. Štajerska je zelo razgibana pokrajina, griči pa
prepredeni z vinogradi, ki rojevajo izredno dobro vino. Kot radoveden in
živahen otrok sem v hribe začel hoditi z očetom in materjo, ki sta me popeljala
na prve izlete v gore, za kar sem jima zelo hvaležen. Leta 1986 sem preplezal
prve metre v skali v okviru alpinističnega tečaja pri alpinističnem odseku
Kozjak, ki letos praznuje 50. obletnico delovanja.
Na začetku sem plezal zelo malo,
saj sem bil mlad, neizkušen, brez denarja in zaradi tega neiskan soplezalec.
Zato smo se začetniki veliko družili in začeli vedno več plezati skupaj, ter
tako pridobivali zelo pomembne izkušnje, pri čemer smo velikokrat imeli precej
sreče. Športno plezanje takrat ni bilo razvito in popularno tako kot danes,
plezališča so bila redka, umetne stene pa nobene, To so bili časi, ko smo
živeli zelo aktivno, čez teden trenirali, vsak vikend pa plezali, ter se pri
tem v prvi vrsti zelo zabavali. Ko danes pogledam nazaj vidim, da smo živeli
precej divje in polno, bilo je res lepo.
Slovenske gore nudijo izredno
dobre možnosti za različne oblike gorništva in alpinizma. Skalne stene z včasih
ne prav odlično skalo so idealen teren za izoblikovanje kompleksnega alpinista,
saj terjajo izredno dobro gibanje, dobro obvladovanje nameščanja varovanja in
veliko iznajdljivosti, zimski vzponi pri nas pa so po zahtevnosti primerljivi z
vsemi tistimi v višjih in bolj znanih gorstvih, tudi zaradi vsega tega prihaja
iz dežele z le dva milijona prebivalcev precej dobrih in sposobnih alpinistov.
Po številnih
preplezanih smereh
in stenah sem na svojo prvo odpravo odšel po desetih letih plezanja.
Večletna
želja po plezanju v El Capitanu se mi je uresničila, ko sva z Armandom
Polegekom
preplezala smer Aurora. Razen tega sem preplezal precej sten v
Yosemitih in
obiskal še plezališča Red Rocks in Joshua Tree, ter preživel izredno
lepe tedne
v Ameriki. Svoj prvi stik z višino sem doživel čez nekaj let na
Aconcagui, ki
me je zaradi slabega vremena zavrnila, zaradi česar sem potem odšel
plezat v
granitne stolpe nad Barilochami v Argentini. Cilj odprave naslednje
leto je
bila lepa južna stena Annapurne 3, kjer smo morali po preplezanih
glavnih
težavah odnehati na višini približno 6700 m, to je bila neuspešna
odprava, ki pa je meni osebno pustila precej novih izkušenj in
spoznanj. Moj prvi obisk
Patagonije se je končal z le nekaj preplezanimi raztežaji na Cerro
Torre,
spoznavanjem znamenitega patagonskega slabega vremena, slovesom od
Patagonije
ravno takrat, ko se je začelo štirinajst dnevno obdobje lepega vremena
ter
odločitvijo, da se še vrnem. Drugič sem bil bolj takten in uspešen. Z
Urbanom
Ažmanom sva preplezala El Mocho, Ag. Saint Exupery in v dveh dnevih
zahodno
steno Fitz Roya, spet je bilo precej slabega vremena in nekaj dobro
izkoriščenih lepih dni. Jeseni istega leta (2006) sem bil udeleženec
odprave v
Tibet. Naš cilj je bila izredno lepa gora Chomolhari, ki leži na meji z
Butanom. Za aklimatizacijo je vseh šest članov osvojilo vrh Jangmo
Gopsha v
neposredni bližini Chomolharija. To je bil prvi pristop na to 6900 m
visoko goro. Na Chomolhari (7326 m) smo preplezali dve novi smeri, Samo
Krmelj, Rok Blagus,
Tine Cuder in Matej Kladnik so preplezali Levi ozebnik, midva z Markom
Prezljem
pa v močnem vetru Severozahodni steber, za katerega sva potrebovala
šest dni
vzpona in sestopa. Plezanje na Chomolhari je bilo res izredno doživetje
in
izkušnja. Leta 2007 sem plezal v gorah na skrajnem vzhodu Nepala, v
neposredni
bližini osemtisočaka Kangchenjunge. Z Miho Valičem sva kot prva
preplezala JZ
steno Pathibare - Pyramid peak (7140 m) in opravila šele drugi pristop
na vrh.
V športnem plezanju sem preplezal
smeri do težavnosti 7c+ in nekaj smeri na pogled (on sight) do 7b. Rad obiskujem
plezališča in plezam dolge športne smeri, ki so najlepše v Paklenici ob
Jadranskem morju na Hrvaškem. Opravil sem tudi nekaj težkih vzponov pozimi,
zelo rad pa plezam v Dolomitih, ki s svojimi strmimi stenami in dobro skalo
nudijo prvovrstne užitke.
Od leta 2004 sem gorski vodnik z
UIAGM licenco. Največ vodim v slovenskih gorah in centralnih Alpah ter sem član
Slovenske gorniške šole (www.gorniskasola.net).
Vodenje je delo, ki ga najbolj obvladam in pri katerem res zelo uživam.Že več
kot deset let vodim športno plezanje za študente na umetni plezalni steni v
Mariboru, kjer tudi živim.
Boris Lorenčič - Lori
|