|
Kategorizacija planinskih poti deli te glede na zahtevnost v tri skupine: LAHKE,
ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE poti. Namenjena je široki planinski javnosti, da bi se planinci
že pri načrtovanju poti lahko odločili za smer vzpona in sestopa, ter jo prilagodili
svojemu planinskemu znanju, pripravljenosti in opremljenosti. Zahtevne in zelo zahtevne
poti so na začetku označene poleg običajne table, ki nam pove smer poti in čas hoje,
še z dodatno tablo, ki nas opozori na težavnost naše poti. Vse te naloge opravlja
Komisija za pota pri PZS z namenom, da bi zmanjšali število nesreč v gorah.
Kategorija planinskih poti velja le za poletno sezono in dobre vremenske razmere. Zimske
in slabe vremenske razmere težavnost poti močno spremenijo.
Na nekaterih planinskih kartah so poti različno označene, glede na njihovo zahtevnost.
Tako so lahke poti označene z neprekinjeno črto, zahtevne poti črtkasto in zelo
zahtevne pikčasto, na predelih, kjer je neka pot zahtevna ali zelo zahtevna.
LAHKA POT je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči
strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem.
Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Lahkih poti je v Sloveniji 87,2%.
Primeri lahkih poti: Koča pri Savici - Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici - Kamniško
sedlo, Dom na Sviščakih - Snežnik.
Na tablah v izhodiščih lahka pot ni posebej označena!
ZAHTEVNA POT vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami.
Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne za
premagovanje težjih mest. Zahtevnih poti je v Sloveniji 7,7%.
Primeri zahtevnih poti: Koča pri Savici - Črno jezero čez Komarčo, Dom na Kališču -
Storžič, Kocbekov dom na Korošici - Ojstrica.
V izhodišču takih poti je na tabli opozorilo: ZAHTEVNA POT
ZELO ZAHTEVNA POT je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne
naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno
vrvjo. Za hojo po takšni poti bi morali uporabljati samovarovalni komplet in čelado.
Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze. Primerna je le za
dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni
primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo s planinskim vodnikom, ali z nekom, ki
pot dobro pozna. Zelo zahtevnih poti je v Sloveniji 5,1%.
Primeri zelo zahtevne poti: Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Jeseniška pot na
Prisojnik, Kremžarjeva pot na Kočno.
V izhodišču takih poti je na tabli opozorilo: ZELO ZAHTEVNA POT
pripravil
Jože Bobovnik
|
