Gorništvo v najširšem pomenu besede postaja vse bolj in bolj eden najbolj priljubljenih načinov preživljanja prostega časa, sprostitve in orodij za boj proti stresu ter ostalim tegobam sodobne družbe. Seveda bi se s tem suhoparnim stavkom le stežka strinjali tisti redni obiskovalci gora, ki jim  gorništvo pomeni način življenja, včasih meji na zasvojenost, našli bi tudi stične točke z religioznimi elementi. No, kakorkoli obrnemo - "vedno nove trume v božji hram se zgrinjajo...".

Naravi prijazno, elementarno gibanje pa je tisti skupni imenovalec, ki povezuje vse takšne. Najprimernejša, najbolj sprejemljiva oblika tovrstnih aktivnosti je prav gotovo hoja, oz. klasično planinarjenje, kot ga vsi poznamo. Vendar pa nihče ne more pričakovati - do tega tudi nihče nima pravice, da bodo vsi v gore zahajali izključno peš. Različni interesi in hotenja so v zadnjem času porodili celo vrsto alternativnih aktivnosti, na katere smo se na eni strani privadili, pogosto pa nas lahko zelo motijo. Tu mislimo recimo na jadralno padalstvo, zmajarstvo, ljubiteljsko speleologijo, jamsko potapljanje, graparjenje in sotesktanje, hidrospeed, kajakaštvo in kanuizem, takšno in drugačno obliko smučanja, plezanje, ledno plezanje, gorski tek, turna ježa, gorsko kolesarjenje, pa še kaj. In prav vsaka od imenovanih oblik aktivnosti je lahko blagodejna, prijetna, prijazna okolju in souporabnikom gorskega sveta, če se le določijo pravila kje, kaj, kdo in kako se dotična aktivnost sme izvajati. In se nato teh pravil tudi držimo. In nasprotno - s prav vsako od imenovanih aktivnosti lahko celotnemu okolju povzročimo nepopravljivo škodo.

Če se na tem mestu omejimo zgolj na gorsko kolesarjenje, moramo priznati, da so drzni jezdeci pogosto precej moteči, včasih tudi nevarni. Neredka so žolčna srečanja med pešci in kolesarji. Upravičena ali ne - to je vedno stvar debate in različnih zornih kotov, vsekakor pa so nepotrebna. Namreč - gorski kolesarji so dejstvo. Nihče jim ne more in ne sme odvzeti možnosti souporabe naravnega okolja. lahko se nad njimi jezimo, kvarimo sebi in drugim redke urice uživanja v naravi in vedno znova zgrešimo osnovni namen, zaradi katerega se v naravo sploh podajamo. Je pa potrebno takšno dejavnost ustrezno oceniti, ovrednotiti različne vidike različnih vplivov, postaviti pravila in jih opredeliti v ustreznih pravnih podlagah - tako se je rodilo turno kolesarstvo, ki nekako pomeni gorsko koesarstvo v obliki, ki sprejemljivo obremenjuje naravno okolje in omogoča sožitje vsem souporabnikom le-tega.

Danes je v Sloveniji turno kolesarstvo organizirana dejavnost, ki jo vodi Komisija za turno kolesarstvo v okviru Planinske zveze Slovenije.

Načelnik KO PD Fram l. 2007 - 2011, Aleš Potisk