»Kaj je mali, še spiš?«, sem slišal znani glas v telefonski slušalki. Moj skrbni brat me je hotel malo podražiti. »Ma kje pa, tebe čakam …«, sem poskušal odgovoriti s čim manj zaspanim glasom in si hkrati z roko podrgnil zaspančke iz oči. Bilo je jutro pred odhodom na uvodni del tečaja za turno kolesarskega vodnika PZS. Seveda sem si lahko privoščim malo jutranjega poležavanja, saj je bilo pripravljeno vse: oblačila, nahrbtnik, kolesarske hlače in majica, čelada, rokavice in seveda primerno kolo na prtljažniku avtomobila. Zdaj gre zares. Po vseh pripravah se tudi uradno začenja obdobje turnega kolesarstva v našem planinskem društvu. Okoli dve uri kasneje, nekaj pred 8. Zjutraj, sva z Gregorjem že pila kavo v gostišču Vid nedaleč naprej od Mozirja. V jutranjem hladu sva načrtovala bližnjo prihodnost, razmišljala kaj vse nas čaka in se spraševala ali sva dovolj fizično pripravljena. Sicer pa pravijo, da je vsak začetek težak.

Kmalu smo bili zbrani vsi udeleženci tečaja kot tudi inštruktorji. Sledila je predstavitev poteka preizkusne ture. »Po tem uvodnem delu se bomo razdelili na dve skupini in se odpravili na turo. Druga skupina bo štartala 10 minut kasneje kot prva, vsi pa bomo šli po isti poti. Čaka nas okoli 1000 višinskih metrov vzpona, za kar bomo potrebovali predvidoma okoli 3 ure kolesarjeja …«, so bile informacije gospoda Rozmana – vodje tečaja. »Pojdi v prvo skupino, ti si še mlad«, je modro predlagal moj starejši brat. »Tudi prva kača ima svojo glavo in svoj rep«, sem si mislil in se odpravil proti avtomobilu. Pripravili smo vsak svoje kolo in se zbrali na dogovorjenem mestu. Sledil je pregled opreme. Najprej kolesar: čelada – varuje glavo pa naj bo stara ali mlada, kolesarska očala – z mrčesom v očeh je težko gledati na cesto, kolesarske rokavice – za dober oprijem krmila, kolesarska oblačila – za boljše počutje telesa in manj bolečo zadnjico. Ker je bilo vse tako kot treba, smo se lotili druge najpomembnejše stvari za kolesarja, torej koles. Ker smo se odpravljali na turo, kjer se bomo vozili večinoma po makadamskih cestah, vlakah in gozdnih poteh, smo morali imeti tudi temu primerno opremljena kolesa. Široke pnevmatike z grobim profilom so bile najočitnejši znak, da se odpravljamo vstran od civilizacije. Delno vzmetena ali polno vzmetena kolesa, ki nudijo večjo udobnost in kontrolo predvsem pri spustih, so bila skoraj pravilo. In seveda zavore. Obe! Sprednja in zadnja. Preverili smo vse. Tudi zračni tlak v pnevmatikah. In potem se je začelo. Uvodnih 20 minut kolesarjenja po asfaltni cesti proti spodnji postaji gondole na Golte. V lahkotnem pogovornem tempu smo prekolesarili prvo etapo in v prvem zaselku zavili na gozdno cesto ter se pričeli vzpenjati. Po nekaj 100 metrih nas je pričakala prva ovira, in sicer odcep v desno z direktnim vzponom proti vrhu po razmočenem terenu. In tukaj smo prvi kolesarji v prvi skupini prvič morali stopili s koles. Po intervalu blata in spolzkih korenin smo prispeli do nove makadamske ceste, ki nas je vodila navkreber in nam dvigovala srčni utrip.

Kmalu je makadam zamenjal asfalt, ki pa nekako ni sodil v tisto okolje, a odgovor na to se je pokazal za naslednjim ovinkom. Nekaj sto metrov strmega vzpona, da je še traktor potreboval asfaltirano cesto, je bil zadnji del pred prvim krajšim postankom. Bili smo že dokaj visoko in pod nami se je odpiral pogled na dolino, iz katere se je počasi dvigovala jutranja megla. Da se ne bi preveč ohladili, smo nadaljevali z vzponom in se pričeli vzpenjati po cesti med razmetanimi kmetijami. Po okoli uri kolesarjenja smo prispeli do križišča z glavno cesto, ki vodi proti Goltem. Tukaj je bil čas za manjše okrepčilo, s katerim smo si povrnili nekaj potrošene energije. Z vzponom smo nadaljevali v zmernem tempu še nekaj kilometrov, ko smo naposled prikolesarili do prvega spusta. Po gozdni vlaki polni kamenja smo se spustili okoli 100 višinskih metrov in kljub občasnemu strahu in zaprtim očem vsi varno prispeli na končno točko spusta. Sledilo je še nekaj kilometrov vzpona po lepi gozdni cesti in že smo prikolesarili do najvišje točke naše etape, kjer smo »razjahali« naše mašince in se podali na nekaj minut oddaljeno razgledno točko. Kljub rahlemu vetru je bilo vredno truda, razgled je bil namreč čudovit. Po ogledu poti, ki smo jo že prekolesarili smo si ogledali še preostanek poti, ki je bil pred nami. Kratek počitek in misel na skorajšnjo kosilo sta nam dala moči še za spust, ki nas je čakal. In ta je dejansko bil tako zelo poseben, da smo prenekateri udeleženci kolo raje nesli po hribu navzdol. Tudi to je namreč del gorskega kolesarjenja – priznati in se zavedati, da je ponekod bolj pametno pot prepešačiti kot prekolesariti.

Koča nas je pričakala z odličnim kosilom, po katerem je še bolj prijal kratek počitek. Seveda pa nismo prišli na uvodni del tečaja samo zaradi kolesarjenja in počitka, zato smo kmalu nadaljevali s teoretičnimi predavanji o gorskem kolesarjenju. A ste vedeli, da je pri gorskem kolesarjenju prednja zavora pomembnejša od zadnje? Če niste, potem zagotovo niste edini. Tudi mi smo se pred večerjo praktično učili kako pravilno zavirati v naravi, da čim manj poškodujemo naravo in pustimo čim manj sledi za seboj. In to je bila dobra priprava za spust v dolino naslednji dan. Po večerji je sledilo še nekaj teorije in prav prijalo je, ko smo se okoli 23. ure odpravili nadstropje višje v horizontalni položaj.

Naslednji dan nas je čakalo še nekaj predavanj, po kosilu pa spust v dolino. Da je le ta bil res zanimiv, je poskrbela narava, ki je vso dopoldne nežno močila teren. Posledično smo na začetku spusta bili zelo previdni, saj je bila cesta dokaj spolzka. Izogibali smo se tudi luž in preveč razmočene zemlje, a kmalu je tovrstno početje zamenjala tekmovalnost – kdo bo bolj blaten. In zmagovalca je bilo na koncu dejansko zelo težko določit, kaj šele imenovat! Lahko bi rekli le »Tisti, ves rjav je zmagal!«

Spust je bil sicer enkratna izkušnja, polna adrenalina in užitka, spretnosti in iznajdljivosti. Imeli smo tudi par preluknjani zračnic potrebnih pomoči. Ko smo po zadnji gozdni cesti zavili na asfalt in se tako vrnili v »civilizacijo«, pa smo opravili še ognjeni krst. Eden izmed udeležencev je preizkusil še, kako izgleda, če gre kolo eno pot, kolesar pa drugo … Rezultat je bil boleč kolk, raztrgana kolesarska rokavica, rahlo zvit prtljažnik in popraskana prtljažna torba. Zobje so ostali celi, tako da se je lahko nesrečnež kljub bolečini debelo nasmehnil.

Kmalu zatem smo že bili pri avtomobilih na izhodišču. Neverjetno, kako smo za pot navzgor potrebovali več kot 5 ur, navzdol pa je bilo vsega konec v dobri uri in to s postanki vred. Prva točka dnevnega reda po prihodu nazaj je bila pranje koles in ko so le ta bila spet večbarvna, smo opravili še analizo spusta in celotne pripravljalne ture.

Kljub napornemu vzponu so bili spomini na poti domov in v naslednjih dneh zelo prijetni. Gorsko kolesarstvo je prijeten šport in oblika preživljanja prostega časa bodisi individualno ali skupinsko. Upam in želim pa si, da se bo v okviru našega planinskega društva sčasoma izoblikovala skupina podobno mislečih, ki bodo svoje zadovoljstvo iskali tudi v tovrstnih doživetjih. Vabljeni na kolesarske izlete.

Aleš Brezočnik