|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Statistika od oktobra 2008 št. obiskov: |
- OGLED SOTESKE PREDASELJ IN IZVIRA KAMNIŠKE BISTRICE - NAMESTITEV V ŠOTORE - SPREHOD DO TOMINČEVEGA SLAPA - SPOZNAVNI VEČER - ŽREBANJE SKUPIN ZA PLANINSKI MNOGOBOJ - ŽREBANJE SKRITEGA PRIJATELJA
Zjutraj sem se zbudila tik pred odhodom. Zaspana sem se prikotalila po stopnicah. Vsi so bili že pred avtobusom. Nestrpni in polni energije so čakali na odhod avtobusa. Jaz pa bi se v tistem trenutku najraje vrnila domov, pod odejo, k mojemu mačku. Jezna sem bila na ves svet. Poletne počitnice, jaz pa moram na tabor! Ko sem pomislila na jutranje vstajanje, pospravljanje šotorov, tečno Leonovo piščalko in dolge pohode ... odšel je vsak kanček veselja, ki sem ga imela ob začetku počitnic. Brez besed sem odšla na avtobus. Pika mi je vso pot nekaj veselo razlagala, a jaz sem bila raje tiho, da še njej ne bi pokvarila dneva. Lepo, da je vsaj nekdo vesel! Morali smo se seveda še nekje ustaviti, kot vedno. Tokrat je to bila na vrsti soteska Predaselj, ki sem jo sicer že videla, a me vedno znova očara. Nato še izvir Kamniške Bistrice in obvezni krofi in krofetki. Ne vem če sem bila čudna jaz ali vsi okrog mene, ki so se veselili majhnih krofetkov. OK, pač obstajajo majhni krofki, za te pa po mojem mnenju ni potrebno zapravljati veselja. Ko smo prispeli na naš taborski prostor je (ne morem najti normalne besede za takšno grozoto) ... PIHALO!!! Postaviti šotore v takšnem vetru je bila prava umetnost. Vse čestitke postavljalcem! Moram pa reči, da mi je tabor bil simpatičen. Imeli smo celo tuš s toplo vodo in normalne wc-je, zraven pa je bila brunarica, kamor se bomo lahko zatekli ob mrzlih dnevih. Radovedno sem pregledala vse skrivne kotičke, kamor se bom lahko skrila, ko me bo čakal kup nepomite posode. Seveda pa so me zmotili vodniki - že prvi dan smo morali na sprehod do Tominčevega slapa. »Če je to za njih sprehod, kaj nas šele čaka!« si slišal iz šotorov po vrnitvi v tabor. Zvečer smo imeli še spoznavni večer. Slišali smo pravila, izžrebali smo skrite prijatelje in se razdelili v skupine za mnogoboj. Moje razpoloženje se je bistveno popravilo. Postala sem zadovoljna, da sem morala na tabor.
- POHOD: LJUBELJ ( POT BARONA BORNA) - PLANINSKA ŠOLA - TATUJI - TABORNI OGENJ - PLANINSKI MNOGOBOJ: PETJE PESMI
Že zjutraj sem vedela, da bo tura grozno tečna, saj sem bila tečna tudi jaz. Celo noč nisem spala, zaradi šumenja pregrade, zibanja šotora in škrtanja ogrodja. Pihal je res grozen veter. Vsa tečna sem poležavala v spalni vreči, seveda še po Leonovem bujenju. S spalko vred sem se znašla pred šotorom (Leonova krivda) in se počasi spravila na zajtrk ... Tura do Ljubelja, pa saj to ne more biti daleč, če smo že v Podljubelju, sem si rekla. Par korakov in bomo tam! Ja, seveda! Teh par korakov se je spreobrnilo v nekaj kilometrov. Sicer je pa največja kriza bila šele pot nazaj. Hodili smo pa poti grofa Borna, ki je bila sicer svetovna. Tuneli, prostori vklesani v skale – pravšnja pot za tihotapce. Ko smo mislili, da smo že skoraj v taboru, se je mučenje komaj začelo. Še v življenju se mi ni zgodilo, da se mi je pot NAVZDOL tako vlekla. Samo upala sem lahko, da je ne bomo v teh devetih dnevih prehodili v obratni smeri – navzgor. Zamujeno kosilo je bilo zaradi zamude še slajše. Njami!!! Po kosilu smo imeli planinsko šolo. Nič pretresljivo novega nisem izvedela, pač pa sem ugotovila, da je sedenje pod mogočno lipo prav prijetno. To je bil od takrat moj najljubši kotiček. Popoldne je Vid odprl turnejo skokov v potok. Tudi mene je zamikalo, a sem to raje preložila na naslednji dan.
Ljubelj
Košutica in Košuta
- POHOD: PLANINA KOROŠICA, KOŠUTICA - PLETENJE NAKITA - TATUJI - TABORNI OGENJ
Prva celodnevna tura na prvi dan v tednu. Na planino Korošico sem res prilezla, kam dlje pa ne. Raje sem med kravami poležavala na soncu in opazovala gore, kot da bi lezla na njih. Bilo je prav lepo. Mi »tamali« smo se vrnili v tabor mnogo prej. Ta celodnevna tura ni trajala ravno ves dan, pa tudi naporna ni bila. Po poti nazaj smo se ustavili pri slapku, kjer smo se pač malo osvežili in pošpricali. V taboru nas je pričakalo nekaj novih udeležencev, sicer že veteranov tega tabora, Urška – zaradi njene zamude moram biti jaz amaterska pisateljica dnevnika, Anja in Aleš s Tino in Mihom. Ker med našimi planinci očitno ne poznajo spoštovanja do punc, sta morali Urška in Anja kopati jarke za možne poplave, Aleš pa ju je lagodno gledal zdraven (mogoče malo pretiravam). Naslednje na dnevnem redu je bilo moje kopanje v potoku in nato še tuširanje pod prijeto toplo vodo. V potoku je bilo pa č... mrzlo ... mokro ... noro fajn!!! Še boljše pa je bilo pod toplim tušem, ki sem ga prevzela premraženemu Andreju. Seveda je moje tuširanje trajalo še dlje zaradi ceta na mojih laseh. Za naslednji dan je bilo napovedano slabo vreme , tako da se je veselje začelo že danes. Saj vem! Planinka sem, pa se veselim dežja, ker ne bo ture ... To sem pač jaz! Planina Korošica
Na Košutici
PROSTI DAN - POSLIKAVA KERAMIKE - PLANINSKI MNOGOBOJ: ŠALJIVE ŠTAFETNE IGRE - PLANINSKI MNOGOBOJ: KVIZ
Včerajšnja vremenska napoved se je uresničila že ponoči. Lilo je kot iz škafa! Kljub glasnemu trkanju dežnih kapljic na šotor sem dobro spala, saj sem vedela, da naslednji dan ne bo naporen. Definitivno ni bil. Mislim, da je bil prvi dan v zgodovini naših taborov, ko smo lahko res dolgo spali (celo do ... zajtrka ob devetih.) Po zajtrku je bila poslikava lončkov. Že tako sem bila umazana od vsega blata in če sem imela na sebi še malo barve, ni bilo nič hudega. Posodice, krožnički, skodelice in lončki. Po pravici povedano mi je bil ob vseh teh unikatih, ki sem jih naredila, všeč le lonček. Nato sem poležavala v šotoru, klepetala in počela NIČ. V tem sem resnično uživala. Ko je postalo že premrzlo in smo v spalni vreči bili že trije, smo se punce preselile v brunarico, na toplo. Tam smo pisali prispevke za glasilo, mlajši so risali risbice (Pika tudi). Popoldan smo imeli štafetne igre kar v šotoru, ki jih sploh ni treba omenjati, ker je seveda naša skupina zmagala. Starejši so imeli nato pogovor z vodniki, kako moramo paziti na otroke in jih ne narediti še več. Posebej še Pika in Marko, bodoča mož in žena, sta poslušala še posebej skrbno, ker bosta otroke tudi sama nekoč imela. Zvečer smo se še pomerili v kvizu, nato pa sem šla spančkat v upanju, da bo tudi jutrišnji dan podoben današnjemu – lenoben in nenaporen.
- POHOD: ZELENICA, VRTAČA - TATUJI, IZDELAVA NAKITA - TABORNI OGENJ
Vreme je bilo oblačno, a ni in ni hotelo deževati, pokazalo se je celo sonce! Vse je kazalo, da bomo odšli na turo. Meni to seveda ni dišalo. Trmasti Boštjan se seveda ni dal prepričati, da bi ostali doma, kljub vetru. Ampak tud jaz sem po horoskopu bikec in tud jaz znam biti neverjetno trmasta (vprašajte mojo mamo). Ja, sprijaznila sem se, na Zelenico grem, za Vrtačo pa niti slišati nisem hotela. Po eni strani je bil to pravšnji dan za pohod na Zelenico, saj je bilo zaradi vetra prav hladno. Na poti po smučišču ne bi bilo ravno prijetno, če bi sonce zelo pripekalo. Seveda nas je dobri stari Murphy tokrat obiskal. Ravno ko smo prispeli do smučišča in se je pričel vzpon, je sonce začelo neizprosno sijati. Mimo krav smo se v presenetljivo kratkem času privlekli do koče, ki pa še na žalost ni bila prava. Do prave koče je bilo potrebno premagati še kar nekaj poti. A tudi to ni bilo prezahtevno. Na tokrat pravi koči smo se napapcali in bila sem vsa srečna, da se bom vrnila v tabor. Boštjanova trma pa se je spet spravila name. Ja čakala me je še Vrtača. Pot je bila dokaj položna in se je počasi vzpenjala proti skalnemu vrhu. Noge so se dobro držale in žulji so se že sprijaznili z dejstvom, da ne bo počitka. Svojo nejevoljo zaradi ture sem pustila v dolini in prav srečna sem bila, da me je Boštjan prepričal v to. Pot nazaj ... ja, vse OK, dokler Leona ni skala udarila po očesu, a v taboru smo povedali, da ni hotel hoditi in smo ga malo ... Tabor nas je po vrnitvi čakal pospravljen, z napihnjenimi blazinami. Lepa dobrodošlica! Še lepši pa je bil zaključek ob tabornem ognju, veselem klepetu in petju, ki smo ga že bolje obvladali.
- POHOD: PREVALA, ROBLEKOV DOM - PLANINSKI MNOGOBOJ: KVIZ - TABORNI OGENJ
»...Na Roblek bom odšel, bom ljubco s sabo vzel...« Ta pesem mi je po glavi odmevala še tri dni po izletu na Roblekov dom. Izmislili smo si vsa mogoča in nemogoča besedila na isto melodijo. Rekli smo, da si bomo zapomnili vse spesnjene neumnosti. V taboru pa zvečer seveda ni bilo nič iz tega, zato smo si izmišljali na isto melodijo druge neumnosti. Ta izlet ni bil prijeten zaradi nenehne grožnje dežja, da nas bo zmočil. Se še spomnite, ko sem vam govorila o tisti poti NAVZDOL? Prav mislite! Tokrat je bila na vrsti ista pot NAVZGOR. Ne bom pripovedovala, kako je bilo, ker bi se vam preveč zasmilili. Ko smo prišli do planine Prevale, je bilo vse super, saj je bil najhujši del poti za nami. Najedli smo se čokolade in odšli polni energije Robleku naproti. »...Na Roblek bom odšel ...« Vreme je bilo vse slabše. K sreči so se vodniki odločili, da se na Begunjščico ne bomo povzpeli. Vso pot nazaj smo premolili (kadar seveda nismo peli), da ne bi bilo dežja. Uspelo nam je! Čeprav nam je ves dan pretilo, nam je tokrat narava prizanesla. A že takoj po prihodu v tabor je začelo deževati. Pa naj! Preostanek dneva smo preživeli v šotoru in v kuhinji, kjer smo kuharju kradli evrokrem s kakavom.
- ČIŠČENJE ŠOTOROV - IZPOLJNJEVANJE DNEVNIKOV - PLANINSKI MNOGOBOJ: VOZLI - NAROBE POPOLDNE - PLANINSKA POROKA - TABORNI OGENJ
Petek je bil moker, mrzel in deževen. Leonova piščalka nas je pustila zares dolgo spati. Dopoldne smo preživeli delavno. Ustavili smo manjše poplave, posušili mokra oblačila in pospravili šotore. Mlajši so v toplo zakurjeni brunarici izpolnjevali dnevnike Mladi planinec, risali in pisali. Starejši pa smo imeli mnogo pomembnejše delo. Igrali smo karte in pripravili program za narobe popoldne! Šaljive igre, skupine, ... Ideje so se kar iskrile. Seveda smo se pa zavedali, da bomo kot vodniki imeli zelo težko nalogo, saj bomo imeli pod nadzorom zelo problematične otroke - vodnike. Pred narobe popoldnevom smo imeli še eno nalogo. Čakal nas je še en del mnogoboja, vozlanje! Ni bilo problema. Uspelo nam je zvozlati vse vozle v kratkem času. Moja skupina je bila super! Po vozlanju je končno Leon naznanil čas narobe dneva. Hoteli smo začeti, ampak so se nam otroci že kar takoj izmuznili v brunarico. Da smo jih spravili na svoja mesta, je minil že kar precejšen del popoldneva. Potem je šlo vse kot po maslu. Otroke smo razporedili v dve skupini. Ekipa A: Suzana, Brigita, Boštjan, Andrej. Ekipa B: Leon, Ilka, Damjan in Aleš. Prva preizkušnja je bila sestavljena iz petja in dramatizacije - plesa. Ekipi sta bili zelo izenačeni, vendar je zmagala ekipa B, zaradi Aleševega improviziranega padca v »Dravo«. Naloga št. 2 ja bila sladko – kislo – grenka. Komisija je zmešala vso mogočo hrano v lonček s pijačo in skupina je morala našteti čim več sestavin zmešanega napitka. Bljak! Do zadnje naloge je bil rezultat zelo izenačen. Skupini sta morali izbrati vsaka po eno osebo, ki se je morala v 15 minutah kar se da seksi obleči oz. sleči in prikazati, kako se dame sončijo na Azurni obali. Naša finalista sta bila Boštjan in Damijan. Oba sta imela opravo v stilu medenih tednov na Havajih. Boštjan nas je očaral s hitom tega poletja – tangicami, Digi pa s svojim seksi nanašanjem sončne kreme (vreme je bilo oblačno). Na koncu sta oba svoj nastop popestrila s profesionalnim skokom v »morje«. Z vodstvom ene točke je zmagala skupina A. Dan je bil ful smešen, tako da me je zvečer kar bolel trebuh od smeha. Tako pač na taborih je. Ful smešno, zabavno in včasih tudi naporno.
- PLEZALNI VRTEC - PLANINSKI MNOGOBOJ: POTEP PO BLIŽNJI OKOLICI - ZAKLJUČNI PIKNIK - PLANINSKI KRST - TABORNI OGENJ
Zadnji dan so nam prizanesli in nismo šli na turo. Imeli smo plezalni vrtec na bližnjem balvanu. Meni ni bilo do plezanja, zato sem raje raziskovala jame za steno. Pravšnja skrivališča! Bilo je ledeno mrzlo, pa še mravlje so me napadale. Boljše razmere smo imeli po kosilu, saj smo imeli potep po okolici. Ob teku in iskanju navodil za pot nam je postalo zares vroče. To je bila zadnja igra v mnogoboju, ki je odločala o zmagovalcu. Sicer smo bili na prvem mestu, samo če bi mi bili drugi in skupina C prva ali skupina D druga ... Pa saj je vseeno!!! Bilo je ful zabavno! Žan, ki ima veliko kondicije, je tekal naprej in iskal listke in navodila, jaz sem brala; odgovarjali smo skupaj. Bili smo res dobra skupina in zato smo tudi zasluženo zmagali. Ha, ha, ha, ... sem bila vesela! Sicer pa je bil to zadnji dan, zadnji taborni ogenj, zaključni piknik, ... Poslovili smo se komaj naslednji dan, to večer pa smo se zabavali in imeli ful fajn. Ponoči smo zaspančke namazali s kremo za britje! Žan je prav posrečeno oponašal mojo mamo, ki naj bi strašila po taboru in me zalotila pri lumparijah. Malo smo še posedali ob tabornem ognju, da ne bi izpadli preveč sumljivo in tako se je noč bližala jutru. Brez skrbi, saj takrat smo pa res zaspali. Tiste ki niso bili namazani, je namazal Digi, a mene ne. In zdaj vem zakaj!!! Bila sem njegova skrita prijateljica. Izdam vam tudi lahko, kdo je bil moj skriti prijatelj ... Timi! Samo mislim, da sem ga bolj spravljala ob živc, kot skrbela zanj ... Ups!
- POSPRAVLJANJE, PAKIRANJE, ... - POSLAVLJANJE IN VOŽNJA DOMOV
Zadnji dan nas pač vedno čakajo najbolj sitna opravila ... Važno zame pa je seveda to, da sem si lahko rekla: » Vesela sem, da sem morala na tabor!«
AJA ZAMOLO
Na taboru smo na zaključnem večeru bili tudi svatje na planinski poroki. Poročila sta se Pika in Marko. Zvestobo in trdno odločenost, da stopita v zakonski stan sta morala seveda dokazati s številnimi preizkušnjami. Ob svečani zaobljubi pa se je morda že komu poročenemu utrnila misel, da bi svojo poroko ponovil.
Podpisana ______________ , bodoča žena ___________________
izjavljam in svečano obljubljam,
da ne bom svojemu možu s planinskega tabora v Podljubelju, nikoli branila hoditi v gore, bodisi da se bo odpravljal v gore sam, ali na povabilo prijateljev.
Obljubljam, da ne bom silila z njim, če me sam ne bo povabil.
Obljubljam, da bom svojemu možu, kadar se bo odpravljal v gore, prijazno in ljubeznivo zaželela vso srečo, mu po hribovsko uredila nahrbtnik.
Obljubljam, da ne bom kazala kislega obraza in kuhala mule, pa čeprav bo v gore odhajal brez mene.
Ko pa se bo vrnil z gora, ga bom stisnila v objem in mu dejala: »Vesela sem tvoje vrnitve, s prijatelji boš vedno lahko zahajal v hribe.«
Priči: Nevesta:
_________________ _________________
_________________ _________________
Podljubelj, ___________________________
Tako kot vsako leto je bil stalen spremljevalec našega taborjenja seveda planinski mnogoboj. Različne, bolj ali manj resne naloge, ki so vključene v mnogoboj, popestrijo bivanje v taboru in zapolnijo čas med pohodi. Predvsem pa zabavne naloge poskrbijo za večje druženje med udeleženci in pripomorejo morda tudi k večji strpnosti, saj ni namen mnogoboja zmagati za vsako ceno, ampak je poudarek na sodelovanju vseh udeležencev v skupini, kjer starejši pomagajo mlajšim. Letos je nekaj stalnih nalog odpadlo zaradi dežja. Tako nismo zgradili palčkovih hišic, nismo imeli športnih iger na prostem in tudi štafetne igre smo prilagodili in jih izvedli pod streho. Ob planinskem mnogoboju pa smo zato morda imeli več prostega časa za igre, ustvarjanje in lenarjenje po lastni izbiri, kar pa tudi ni bilo slabo. Letos smo poslikali kar nekaj keramike in spletli veliko nakita iz plastičnih vrvic, kar pa seveda ni bilo vključeno v mnogoboj.
BRIGITA VABIČ
Ob koncu tabora vsako leto udeležence tabora tudi krstimo. Kdor se je udeležil tabora že kdaj prej in je s svojim planinskim imenom zadovoljen in ga seveda še pozna, lahko ime obdrži ali pa se seveda odloči za ponoven krst. Krst pa ni tako preprost. Pokoriti se je potrebno za svoje zagrešene grehe na taboru. Sodnika in rablja se pa lahko tudi podkupi, da sta pri dajanju odpustkov bolj prizanesljiva. Po opravljenem krstu dobijo udeleženci tudi krstni list. Letos smo uvedli tudi krstno knjigo.
KRSTNI LIST
V juliju leta gospodovega 2005 se je v Podljubelju zgodil ta presvetli in sveti planinski krst.
Pristojna za podelitev zakramenta svetega krsta sta bila sodnik Trdosrčni in rabelj Krvoločni.
Sodniški senat pod vodstvom sodnika Trdosrčnega in ob prisotnosti rablja Krvoločnega, te je spoznal za krivega.
Obtožnica se glasi, da si kriv-a storitve izvirnega planinskega greha v Podljubelju.
Visoko sodišče, no planinski tribunal te je spoznalo za krivega, zato ti je za pokoro naložilo tri udarce po ta prečastiti zadnji plati.
Kazen je izvedel rabelj Krvoločni.
Obenem ti je bilo ob sprejemu zakramenta svetega planinskega krsta podeljeno tudi planinsko ime.
Predragi-a, ki se kličeš:
naj te odslej, vselej in za vekomaj v hribih poznamo in kličemo po imenu:
Po opravljeni praktični probi na pohodu, no teoretičnem poizkusu pred sodnikom in rabljem si bil-a ob navzočnosti presvetlega trona na boleč način povišan-a v častni red:
planinskih kozlov
Zavedaj se, da sedaj pripadaš posebnemu redu, z vsemi kozlovskimi previlegiji. To je red, ki pozna tiste skrivne kotičke našega sveta, kjer lahko uživajo le izbranci.
Podljubelj :_______________________
sodnik Trdosrčni rabelj Krvoločni
Na letošnjem taboru sem prvič spala v tako velikem šotoru. Bil je nov in zelo velik. Na sredini smo imeli naredili pregrado. Na eni strani so spali fantje, na drugi pa punce. Na tla je bil položen polivinil. Na njega smo položili blazine in nanje smo dali spalke. Zvečer smo se morali debelo obleči in se zapreti v spalke, ker je bilo hladno. V šotoru je bilo vedno glasno, še ponoči ni bilo tišine. Nekateri so se dolgo v noč pogovarjali, večji otroci pa so lahko prišli pozneje spat. Ko so prihajali spat, niso bili čisto tiho. V šotoru je bilo zelo lepo kadar je deževalo. Dež je lepo škrebljal po šotorskem platnu. Kljub dežju pa šotor ni premočil. Varoval nas je pred dežjem in vročino. V njem smo se imeli zelo lepo in že se veselim naslednjega tabora.
Tam pod planinami velik šotor stoji, v njem smo mladi planinci preživeli devet dni.
Učili smo se v naravi živeti, v hribe hoditi in kako si mišice krepiti.
Občudovali smo naravne stvari in drug z drugim prijazni bili.
Vodniki bili so prijazni, naši trebuhi siti, mi pa premalo umiti.
TINA PAVLIN
Tabor smo v gorah imeli in tam uživali.
Smo kres kurili, veliko peli in se zabavali.
Na taboru je res lepo, ker tam lahko uživamo.
Na taboru je res lepo, ker v planine hodimo.
TINA PERETIN
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
PD Fram © 2008
|