Kamniška Bistrica (29.6. - 7.7.2002)

Poletje se počasi izteka, pred vrati je jesen, čas trgatev in šole. Tudi v hribih se visoka poletna sezona počasi izteka, framski planinci pa se lahko ponovno pohvalimo, da smo pod streho spravili še en poletni planinski tabor. Tokrat že petega zapored. Letos smo se podali odkrivat čudoviti svet Kamniško-Savinjskih Alp. Že drugo leto zapored je tabor potekal pod platneno streho šotorov in tako smo letos šotore postavili v prečudoviti dolini, pod vznožjem gora, v Kamniški Bistrici ali po domače, pri Jurju.

Tabor je kot vsako leto potekal v prvem tednu julija in letošnje leto je bilo to od sobote, 29. junija, do nedelje, 7. julija.

Tabor je namenjen predvsem osnovnošolski in srednješolski mladini. Tako se je tabora udeležilo 22 otrok, starih od 7 do 17 let.

Že na začetku tabora nam je malce zagodlo vreme. V petek, dan pred odhodom na tabor, je skoraj ves dan deževalo. V nekaj urah, ko je prenehalo deževati, smo komaj uspeli postaviti naše šotore, da je bilo v soboto, ko smo prišli tja z otroki, vse pripravljeno.

Na poti v Kamniško Bistrico smo se ustavili v Šempetru in si ogledali jamo Pekel, ki je bila za nekatere, ki je še niso poznali, pravo presenečenje. Ostanek sobotnega popoldneva je bil prepuščen nastanitvi ter prosti zabavi, zvečer pa je sledil spoznavni večer.

V nedeljo smo se podali po strugi reke Kamniške Bistrice do soteske Predoselj, nato pa smo se povzpeli do slapa Orglice v dolini Kamniške Bele. V tabor smo se vrnili do kosila, popoldan pa smo že pričeli z aktivnostmi tradicionalnega planinskega mnogoboja, ki poteka skozi ves tabor. Zvečer smo zakurili velik taborni ogenj ter se ob njem družili in prepevali.

Zaradi različne starosti otrok smo se na večini planinskih tur delili v dve skupini. Ena takšnih tur je bila v ponedeljek, ko smo se z eno skupino preko Žmavcarjev povzpeli do bivaka pod Skuto, od tam pa smo pot nadaljevali proti Turski gori. Z nje smo se preko sedla Kotliči spustili do koče na Kamniškem sedlu. Od tod je sledil spektakularen spust po dolgem melišču in tako smo bili do večerje že v taboru. Tudi druga skupina, v kateri so bili predvsem naši najmlajši udeleženci, je bila zelo pridna, saj se je brez težav povzpela na Kamniško sedlo.

V torek nas je Aleš popeljal v čudoviti svet Repovega kota. Gre za eno dolinico, v katero ne pelje nobena označena pot, le tu in tam zasledimo upoščeno lovsko stezo. Prvi del poti je potekal po suhi strugi potoka Sedelšček, ki pride potem v pri domu v Kamniški Bistrici na plano, kot eden izmed virov reke Kamniške Bistrice. Po suhi strugi pa je sledil še vzpon do tolmunov, po katerih je Repov kot tudi najbolj poznan. V načrtih smo imeli še vzpon na Srebrno sedlo, vendar nam vremenske razmere tega niso dopuščale. Vseeno pa nam je bilo vreme toliko naklonjeno, da potem dežja, kljub napovedim ni bilo. Zvečer smo v taboru uprizorili že tradicionalen planinski krst, na katerem je vsak udeleženec dobil svoje novo planinsko ime. Nekateri stalni udeleženci naših taborov so obdržali svoja stara planinska imena, za ostale pa smo skupaj poiskali nova. Vsi pa so bili seveda na boleč način povišani v red "planinskih kozlov".

Sreda je bila sicer namenjena počitku, vendar tudi tokrat nismo kaj dosti počivali. Ugotovili smo namreč, da naši spalni prostori potrebujejo generalno čiščenje in tako smo najprej izvedli čistilno in nato še pospravljalno akcijo. Marsikdo je po tem dogodku našel stvari, ki jih je že nekaj dni iskal. Nato pa smo se odpravili postavljat palčkove hišice, kar je bilo, moram priznati, nadvse zabavno. To dokazuje tudi dejstvo, da so se tega opravila z enakim navdušenjem lotili tako naši najmlajši, kakor tudi najstarejši udeleženci. Tudi naši vrli vodniki niso hoteli izstopati, le da so oni postavljali hiško za "Kamn'čanke", ki baje tudi tam nekje živijo. Vendar je njihova hiška žal ostala nenaseljena. O palčkovih hišicah pa morate povprašat otroke. Baje da so se palčki v njih naselili, ter jim v zahvalo celo nastavili darila. Zvečer smo ponovno zakurili taborni ogenj. Pa še kaj drugega, ne tako veselega se je dogajalo v sredo zvečer, ampak o tem kdaj drugič. Povedal bi le, da je vse dobro, kar se dobro konča.

V četrtek smo se namenili na Veliko planino ali na Vel'ko, kot ji pravijo domačini. Pri vzponu nam je pomagala kabinska žičnica, na zgornji postaji pa nas je presenetila megla, da nisi videl niti metra pred seboj. Slišali smo mukat krave, a videli jih nismo. Na koncu nas je tik pred Domžalskim domom presenetila še nevihta s strelo, grmenjem, dežjem in točo. Po nekajurnem bivakiranju v zavetju udobnega in toplega planinskega doma je nevihta prešla in naredil se je prečudovit sončen popoldan. O nevihti in slabem vremenu so le tu in tam pričali kupi toče, ki se še ni stalila. V tem čudovitem vremenu in še lepšem razgledu smo se nato odpravili peš v dolino.

V petek smo se ponovno razdelili v dve skupini. Ena se je podala na Kokrško sedlo in naprej na Kalško goro, druga pa se odpravila odkrivat svet na koncu doline Kamniške Bistrice.

Sobota je bila zadnji aktivni dan tabora. Kot ponavadi so zadnji dan potekale še zaključne aktivnosti planinskega monogoboja, popoldan pa smo izvedli plezalni vrtec v bližnji okolici. Prav tako je vsako leto v soboto zvečer zaključni piknik, le da nam je do zdaj skoraj vsako leto zagodlo vreme in smo morali piknik prestaviti nekam pod streho. Letos pa je vreme zdržalo in imeli smo velik piknik na prostem. Zvečer so naši udeleženci pripravili zaključni večer z zanimivim kulturnim programom, v katerem so se malo pošalili na svoj in seveda tudi na račun nas vodnikov, odkrivali pa smo seveda tudi naše skrite prijatelje.

Seveda pa smo, kot se za zaključek spodobi, zakurili še največji taborni ogenj (po domače kres) doslej. Ta je kljub dežju gorel še skoraj polovico naslednjega dne. Ja prav ste prebrali. Dež. Tako kot se je tabor pričel, se je tudi končal. V nedeljo zgodaj zjutraj je ponovno pričelo deževati. In tako smo morali tabor na žalost pospraviti v dežju. Ko pa smo končali in je po nas prišel avtobus, so se oblaki razkadili in ponovno je posijalo sonce, ki nas je spremljalo celo pot domov.

To je bil naš letošnji tabor. Verjamem, da vam bodo posamezni udeleženci ali vodniki o njem vedeli povedati še kaj več. Jaz vem le to, da je bil zame to najboljši tabor doslej, čeprav sem tako mislil še po vsakem. In dokler bo tako, dotlej bodo tudi tabori še naprej in dokler bod seveda tudi otroci, ki se bodo teh taborov udeleževali, saj so njihovi zadovoljni obrazi največja nagrada. za vložen trud, ki ga pri pripravi takšnega tabora ni malo.

Na koncu še ena velika HVALA vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri izvedbi letošnjega tabora. Govori pa se že, da se prihodnje leto vidimo na Jezerskem. A kdo si ga ve, ko pa je do takrat še tako zelo daleč.

vodja tabora
Leon Vrhovšek