Kamniška Bistrica (29.6. - 7.7.2002)

NAJBOLJŠA IN NAJUČINKOVITEJŠA PA JE GOZDNA MEJA. TAM STOJE VIHARNIKI, KAKOR PRAVI VODNIKI. "VETRU, ZIMI V BRAN". STOTINE, TUDI DO TISOČ LET KLJUBUJEJO VSEMU, S ČIMER VIŠAVE NASPROTUJEJO ŽIVLJENJU: STRELE TOLČEJO IN ODBIJAJO VRHOVE, KOLJEJO DEBLA, PLAZOVI SE ZALETAVAJO VANJE, SKALE IN KAMENJE BIJE OB DEBLA, MRAZ JIM JESENI, POZIMI IN POMLADI LEDENI SOK, POLETJA PA JIH TOPE Z NEVIHTAMI, A ONI VZTRAJAJO .

Pavel Kunaver: Moje steze

Pri planinskih taborih pa vztrajamo tudi mi. Nekateri udeleženci so taborom zvesti že peto leto in so letos za zvestobo in "pogum" prijeli posebno priznanje. Prav gotovo pa so jim obiski gora in druženje na taborih bili dobra šola, ki jim je celo všeč, saj se vračajo vanjo.
Vsak tabor je drugačen in nekaj posebnega, zaradi kraja taborjenja, načina taborjenja, najbolj pa zaradi udeležencev, ki tabor oblikujejo, mu dajejo smisel in bogatijo njegovo vsebino.

UDELEŽENCI LETOŠNJEGA TABORA, PREOBLEČENI V ŠALJIVE VERZE

VODSTVO TABORA


ALEŠ POTISK
ALEŠ RAD JE PRI MARJANU SEDEL
IN ZABAVATI SE JE HOTEL.
DOMOV JE RUŠT POSTAVIT ŠEL
IN PRI TEM OPRAVILU HRUŠKE ŠTEL.

DAMIJAN SAGADIN
DAMIJAN ŠE VEDNO VELIKO PRDI,
DA NAS SKORAJ VSE ZADUŠI.
S PASTO SI JE NOS NAMAZAL
IN PRI TEM SE VES UMAZAL.

MATEJ ŠNUDERL
MATEJA URŠKA JE OBRILA
IN GA PRI TEM SKORAJ UBILA.
JE TABORNI OGENJ POSTAVLJAL
IN ŠOTORE SESTAVLJAL.

VLASTA BOBOVNIK
NA LAŽJE TURE OTROKE JE VODILA,
NIKOLI ŽIVCEV NI ZGUBILA.
RADA JE OB KRESU POSEDELA,
A Z NAMI VSEENO NI ZAPELA.

BRIGITA VABIČ
ZA MLAJŠE FANTE JE SKRBELA,
ŽULJE PA JE KAR VSEM OSKRBELA.
V GORE PRIDNO JE HODILA,
SAMO ZJUTRAJ SE NI PREVEČ RADA ZBUDILA.

LEON VRHOVŠEK
ZJUTRAJ JE S PIŠČALKO NAOKOLI STRAŠIL,
PA VSEENO NI VSEH ZBUDIL.
DALJŠE TURE JE VODIL,


UDELEŽENCI TABORA

KATJA BOBOVNIK
SE JE NA TABOR SPET VRNILA
IN VSE FANTE OSVOJILA.
V SKUPINI A SE JE POTILA
IN JIM VELIKO TOČK PRISVOJILA.

NEJC BOBOVNIK
JE VENOMER NOGOMET IGRAL
IN SE ŽOGE NI PRAV NIČ BAL.
S PRIJATELJI SE JE DOBRO RAZUMEL IN BOLJ MALO PEL.

SAŠO EMIN
JE NAJVEČJI V NAŠI VRSTI
IN NITI DO BRADE MU NE SEŽEJO NAŠI PRSTI.
NJEGOV VZDEVEK JE BATA,
POSTELJA PA DIŠEČA TRATA.

NINO GUMZEJ
JE NAŠ NOVI ČLAN,
V GORAH NI PRAV NIČ ZASPAN.
NOGOMET, ODBOJKA - TO NI ZANJ,
VATERPOLO ŠPORT JE NJEGOVIH SANJ.

DEJAN HABE
MOJCI JE NAGAJAL
IN RAD SE ZA RUNDO JE POGAJAL.
NAJSTAREJŠI ČLAN NAŠEGA TABORA JE
IN PRAV POGOSTO SE ZMOTI NE.

MOJCA HABE
SE NA ZADNJI TURI NI POTILA,
KER PREHUDE ŽULJE JE DOBILA.
Z MATJAŽEM SE BADMINTON JE IGRALA,
OBČASNO SE DO REKE JE PODALA.

JURE HOJNIK
JEZIK MU POGOSTO JE LETEL,
ZATO TUDI ZELO RAD JE PEL.
VES ČAS JE BIL VESEL
IN ZA SESTRO ZALO JE SKRBEL.

ZALA HOJNIK
PRIDNO JE V GORE HODILA
IN NE BO NA SVOJ PADEC NIKOLI POZABILA.
VEDNO JE MOJCI OB STRANI STALA
IN SE Z NJO NA LAŽJE TURE PODALA.

KATARINA KOCBEK
NA ZADNJI TURI NI BILA,
KER SI JE GLEŽENJ ZVILA.
ZOBNO ŠČETKO JE DOMA POZABILA
IN SI JO ZATO OD LEONA SPOSODILA.

URŠKA KOCBEK
SE JE NA BATEKA JEZILA
IN ZARADI NJEGA SKORAJ PAMET IZGUBILA.
BILA JE NAŠA OSEBNA MASERKA,
ŠKODA, DA NE TUDI FRIZERKA.

KAJA KOVAČIČ
MALO JE SRAMEŽLJIVA BILA.
NA TURAH SE NI RADA POTILA,
A SI JE VELIKO PRIJATELJEV PRIDOBILA,
NA KATERE NE BO NIKOLI POZABILA.

TIMOTEJ KRHLANKO
VSEM JE POVZROČAL PREGLAVICE,
SAJ SE UMITI NI HOTEL
IN JE ZATO MALO SMRDEL
ČEPRAV NI PRAV NIČ PRDEL.

MATEVŽ LEDINEK
NAJMLAJŠI JE NA TABORU BIL,
VELIKO JE JEDEL IN VELIKO PIL.
POGUMNO JE NOGOMET IGRAL,
POSODE PA PRAV NIČ NI RAD PRAL.

MATIC LEDINEK
MATIC JE ZA MLAJŠEGA BRATA SKRBEL
IN PRI TABORNEM OGNJU NI RAD PEL.
PALČKOVE HIŠICE JE PRIDNO GRADIL
IN PONOČI NI GOVORIL.

MIHA MEKLAV
MIHA SE JE MATICA DRŽAL
IN ZADNJI DAN DOMA OSTAL.
KROMPIRJA LUPITI NI ZNAL
IN JE KAR V SPANJU NEKOČ VSTAL.

ANDREJ STAVBAR
ANDREJ JE ŽE PETIČ TABORIL
IN VSAKIČ PRIDEN BIL.
LETOS JE LAŠČANOM ZASTAVO UKRASTI HOTEL,
ZATO SPATI NI ŽELEL.

MATJAŽ STAVBAR
MATJAŽ JE DENARJA POLNO ZRAVEN IMEL
IN GA ZA SLADOLED JE PORABITI HOTEL.
V GORE RAD ZAHAJAL NI,
ČEŠ DA NOGA GA BOLI.

TOM STROJNIK
TOM IZ MARIBORA JE PRIŠEL
IN HRANO OD VSEGA JE NAJRAJŠI IMEL.
PONOČI NI MOGEL ZASPATI
IN ZATO KAR NI NEHAL KLEPETATI.

JOŽEK ŠORGO
V SVOJ "DREK" JE STOPIL
IN SE PRI TEM SKORAJ UTOPIL.
PONOČI JE VELIKO GOVORIL,
ŠE DOBRO DA JE BLIZU NJEGA TOM BIL.

DANIJEL VRABEC
DANI SE JE V VEJO ZALETEL,
KO JE PO MOBITEL HITEL.
HITRO SO GA V BOLNIŠNICO PELJALI
IN GA ŠIVAT DALI.

KRISTJAN VREČKO
S SVOJIMI OGNJENIMI LASMI
VSEH TEŽAV REŠIL NI.
DIGIDIJEV NAHRBTNIK NESEL JE
IN SEDAJ S TEM HVALI SE.

AJA ZAMOLO
AJA JE PONOČI RADA SPALA
IN SE ŠE NAJBOLJ URŠKE DRŽALA.
MAMO TU JE IMELA
IN DOMA OSTATI NI SMELA.

Katja Bobovnik, Urška Kocbek, Aja Zamolo, Katarina Kocbek

SOBOTA, 29.6.2002

-    ODHOD NA TABOR
-    OGLED JAME PEKEL V ŠEMPETRU
-    NAMESTITEV V ŠOTORE
-    SPOZNAVNI VEČER
PRAVILA
ŽREBANJE SKUPIN ZA PLANINSKI MNOGOBOJ
ŽREBANJE SKRITEGA PRIJATELJA

NEDELJA, 30.6.2002

-    POHOD: SOTESKA PREDOSELJ, SLAP ORLICE V DOLINI KAMNIŠKE BELE
-    PLANINSKI MNOGOBOJ: MET ŽOGE ČEZ MREŽO
-    TABORNI OGENJ

PONEDELJEK, 1.7.2002

-    POHOD:
A)    TURSKA GORA
B)    KAMNIŠKO SEDLO
-    PROSTI VEČER (NOGOMET, ODBOJKA, .)

TOREK, 2.7.2002-08-26

-    POHOD: REPOV KOT
-    PLANINSKI MNOGOBOJ: PETJE PESMI OB TABORNEM OGNJU

SREDA, 3.7.2002

-    GENERALNO ČIŠČENJE ŠOTOROV IN ISKANJE IZGUBLJENIH STVARI
-    PLANINSKI MNOGOBOJ:
GRADNJA PALČKOVIH HIŠIC
POTEP PO OKOLICI (ORIENTACIJA )
-    PLANINSKI KRST

ČETRTEK, 4.7.2002-08-26

-    POHOD: VELIKA PLANINA
-    PLANINSKI MOGOBOJ: PETJE PESMI OB TABORNEM OGNJU

PETEK, 5.7.2002

-    POHOD:
A)    ŽAGANA PEČ, BELI KAMEN
B)    KALŠKA GORA
-    PROSTI VEČER: NOGOMET, ODBOJKA

SOBOTA, 6.7.2002

-    KOPANJE V REKI
-    PLEZALNI VRTEC
-    PLANINSKI MNOGOBOJ:
A)    ŠTAFETNE IGRE
B)    KVIZ
-    ZAKLJUČNI PIKNIK
-    ZAKLJUČNI VEČER:
A)    RAZGLASITEV REZULTATOV MNOGOBOJA
B)    ODKRIVANJE SKRITEGA PRIJATELJA
C)    KULTURNI PROGRAM
D)    TABORNI OGENJ

NEDELJA, 7. 7. 2002

-    POSPRAVLJANJE IN ODHOD DOMOV

pripravila
Urška Kocbek

Grajenje palčkovih hišic je bila razvedrilna dejavnost na taboru in hkrati ena izmed tekmovalnih disciplin v mnogoboju. Namenjena je bila predvsem mlajšim udeležencem tabora, a so se ga udeležili tudi starejši, najprej na pobudo vodnikov, potem pa jim je igranje postalo kar malo všeč. Mama nam je povedala zgodbo o škratih Mahovnikih, ki so nekoč živeli v teh gozdovih pod Kamniško Savinjskimi Alpami, nato pa so jih pregnali hrupni in nevzgojeni obiskovalci gozda. Ti gozdovi so jim ostali zelo ljubi in se vanje še vedno radi občasno vračajo. Še posebej se razveselijo kakšne zanje zgrajene hišice, ki jih zanje zgradijo prijazni ljudje, ki seveda poznajo zgodbo in s tem njihove navade. Mama nam je zaupala, da včasih svojo hvaležnost in veselje ob zgrajeni hišici pokažejo tako, da nastavijo v hišice kakšno darilce. Moram povedati, da nam je ta zadnja informacija dala malo več veselja za delo. Potem so sledila navodila, ki so bila zelo preprosta. Za gradnjo hišic smo smeli uporabljati samo naravne materiale iz gozda in graditi smo morali skupinsko. Kako v resnici izgleda palčja hišica pa tako nihče ne ve, ker še je nihče ni videl. Mama je tako za vzorec zgradila eno, ki je izgledala kar lepo, seveda po človeških merilih. Dela smo se lotili v gozdu tik ob taboru. Najprej smo si poiskali primeren prostor med razvejanimi koreninami dreves. S paličicami smo postavili ogrodje za samo hišo. Mah smo uporabili za kritino in oblaganje sten hišk. Hiše smo opremili tudi s pohištvom. S kamni smo oblikovali stolčke in mizico, nekateri tudi posteljice. Uredili smo tudi okolico bivališč. Zgradili smo stezice, ki so pri nekaterih vodile do garaže, pri drugih do bazena, vrtne utice ali vrtička. Stezice smo posuli z drobnim peskom in ob njih nasadili grmičke z jagodami, drevesa ali cvetlice. Tudi hiško smo popestrili s cvetjem. Mi smo zgradili tudi veliko teraso, na kateri bodo lahko palčki poležavali na jutranjem soncu. Potem smo zgrajeno še kar nekaj časa polepševali, da bi bilo popolno. Naša skupina je popravljala kar preveč, saj se nam je navsezadnje vse skupaj porušilo in morali smo graditi znova. Ko smo vsi dokončali, je prišlo na vrsto predstavljanje in ocenjevanje hišic. Vsi skupaj smo si hišice ogledali in vsaka skupina je svojo predstavila. Tudi Matej in Damjan sta naredila svojo, a tista je bila večja in namenjena je bila kolobajsarcam. Mogoče pa sta si mislila, da vanjo zašla kakšna škratovka. Nas so seveda zanimale ocene, ki jih bomo dobili za gradnjo. A ker smo naredili vsi tako čudovite hišice, smo dobili vsi najvišje ocene. Da so bile hišice res lepe, se je izkazalo tudi naslednji dan, saj smo ugotovili, da so jih zares obiskali palčki in da so tudi njim bile hišice všeč, saj so nam nastavili darilca. Dobili smo zasluženo darilo. Vsi smo bili zelo ponosni na hišice in veseli smo bili, da so jih palčki obiskali. Nekateri izmed nas so hišice izboljševali kar do konca tabora in gradili celo nove hišice. Darilc pa ni bilo več, zgleda da se palčki pač ne vračajo v te gozdove prav vsak dan.

pripravila
Aja Zamolo

Letošnji in lanski tabor smo preživeli pod šotori, zato nismo imeli kopalnic v pravem smislu besede. Naša skrb za higieno se je zato omejila predvsem na umivanje zob in seveda nog. Ampak letos smo imeli veliko srečo, saj je v bližini tekla reka Kamniška Bistrica, v kateri smo se lahko osvežili, seveda v ledeno mrzli vodi. Imeli smo sicer umivalnike v bližnjem gostišču, ampak nam je za osvežitev vsem bila bolj všeč mrzla rečna voda. Prva dva dni smo vodo imeli še v pritoku Kamniške Bistrice, a je potem ta vir ledene osvežitve usahnil. Tako smo morali hoditi do same reke. Do nje smo se lahko podali kar po usahli rečni strugi. A splačalo se je hoditi po takšni poti, saj smo že med potjo poiskali vse majhne in malo večje lužice, ki smo jih izkoristili za škropljenje pohodnikov na umivanje. Vrisk se je nadaljeval tudi ob vodi na reki, saj si lahko mislite da zaradi hladne vode, ki nas je pri umivanju popolno zbistrila in pregnala tudi utrujenost. Pot nazaj je bila mala malica, saj smo imeli spet polno energije. Po vsakem izletu smo imeli zelo utrujene noge in nam je zelo ugajala osvežitev v ledeno mrzli vodi. Pomislite, nekateri so bili tako pogumni, da so se v reki celo kopali, a mene je že ob misli na to zmrazilo. S seboj smo imeli kopalke, zato smo se lahko v prostem dnevu škropili in zabavali v reki. Tisti dan je bila tudi prava vročina. Potovali smo ob pritoku navzgor, malo ob vodi, malo pa kar v njej. Poiskali smo si prelep bazenček, v katerem je bilo veliko vode in seveda našega kričanja ob škropljenju kar ni bilo dovolj, dokler nismo bili celi premočeni. Mokri so bili tudi vodniki, saj smo tudi njih poškropili. Mene pa je navkljub vročini strašansko zeblo in sem se skrila v tabor k drugim, ki jim ni bilo do kopanja. Na žalost sem kmalu ugotovila, da se tudi oni škropijo z vodnimi baloni. Že sem se mislila skriti v šotor, ko so me odkrili. Vdala sem se v usodo. Škropili so me neusmiljeno. Bila sem vsa premočena in zelo jezna, zato sem jim pošteno vrnila. Saj je bilo že vseeno, bolj mokra kot sem že bila, tako nisem mogla biti. Potem smo šli v skupni napad. Nekatere smo dobili še z oblečenimi majicami, zato se je naslednji dan sušilo na tone majic. Ves dan smo noreli, se škropili in kričali. Zvečer se nismo umivali, saj smo se umili že prej in to kar pošteno za naše pojme. Zelo rada bi rekla, da smo popadali v postelje, a vemo, da smo spali v spalnih vrečah. Popadali smo v spalne vreče! Dan smo enkratno izkoristili in se zelo zabavali.

pripravila
Aja Zamolo

Nikoli si ne bi mislila, da bom padla v okrilje Alešu. Na letošnjem občnem zboru sem ga namreč malo užalila in me je domov nagnal z besedami: " Kocbek domu!" Pa saj ni mislil resno! Že prvi dan tabora sva se normalno pogovarjala (kolikor se pač z Alešem da normalno pogovarjati). Zvečer, ko smo imeli žrebanje skritega prijatelja, se je usedel za našo mizo. Ko je izžrebal ta znameniti listek, je brez besed vstal in šel sedet k vodnikom. To njegovo potezo sem razumela šele predzadnji dan.
Z njegove strani sem bila deležna mnogih lepih verzov. Ko sem ga vprašala, če je on moj skriti prijatelj, mi je odgovoril s popolno neumestno besedno zvezo: "Kako lep verz." Potrebovala sem zelo dolgo, da sem "skapirala", da je Aleš moj skriti prijatelj. Dokler ni šel neki dan domov in nisem do sobote, ko se je vrnil, nič dobila. Zaradi njega sem na krstu sprejela samo en udarec. Na Trojanah me je povabil na krof, plačal pa prekmursko gibanico. Pri Marjanu, v Kamniški Bistrici, mi je vsak večer kupil "jagodni sok".
Zamerim mu le to, da je vse moške vodnike okužil s tem "Kocbekom". Sedaj namreč nisem več Urška, zdaj sem Kocbek. Hec!

pripravila
Urška Kocbek

Še sedaj se spominjam prvega dne mojega prvega planinskega tabora. Zbrali smo se pred vojašnico in kar nekaj nas je bilo. Tistega prvega dne nisem imela najmanjšega pojma, kako planinski tabor sploh izgleda. Mislila sem si, da bomo hodili malo več kot taborniki, na koncu pa smo le hodili in hodili in se tu in tam učili o sratusih in citrusih. Na tistem taboru smo obiskali tudi Krvavec. Med kravjimi iztrebki in proti vetru smo se prebijali do vrha. Spomnim se tudi, kako je Leon reševal majhno deklico, ki je zdrsnila. Na tabor je prišla s svojo babico. Poleg nje in njene babice se spomnim tudi deklice s psom., ki je pri takratnih desetih letih poznala celotno angleško abecedo. Jaz sem ji zavidala, ampak saj je še sedaj ne znam. Spomnim se tudi dveh bratov, od katerih je imel eden dolge blont lase in sem najprej mislila, da je deklica.
Naslednje leto na Komni nisem srečala nikogar od teh ljudi, vsaj sprva sem tako mislila. Bil je cel kup novih ljudi. S Komne se spominjam že več stvari. Spomnim se čudovite pokrajine. Vem, da sem tam že več govorila. Tabor na Komni se mi je zdel neprimerno manj dolgočasen od prejšnjega. Na Jezerskem nisem imela pravih prijateljev s katerimi bi se lahko pogovarjala. Nisem se mogla vključiti v gručo neznancev. Na Komni pa sem lahko sprostila to svojo osebnost, ki je precej glasna. Veliko sem se smejala in pisala celo neke bedne ljubezenske pesmi. Pred časom sem jih našla in ko sem jih prebirala, sem jih hotela objaviti v Pavlihovi pratiki. Na Komni je bilo veliko novosti. Uvedli so dežurstvo, tisto ta pravo. Imeli smo planinsko poroko. Poročila sta se Katja in Nejc. Baje sta se na žalost že ločila. Vodniki so nas na Komni tudi ločili od vode. Prepovedano nam je bilo namreč umivanje. Veljali sta pravili: "Jej in smrdi" ali pa "Stradaj in diši". Obiskal nas je tudi medved. O obisku pa znajo povedati malo več starejši dečki.
Ker vodniki medvedov niso več hoteli, so naslednje leto priredili tabor v Bavšici. Prelepega okolja pa nisem mogla preveč raziskati, saj sem imela opečeno nogo. Zato sem pomagala kuharju. Pekla sem palačinke in kuhala kavo (Kid s don t try that at home! ). Kljub neznosnim bolečinam pa sem se ponovno veliko smejala. Predvsem takrat, ko je Strašeku padel ključ od WC-ja v WC. Kaj več žal ne morem povedati, saj je ženskam prepovedan vstop v moški WC. V Bavšici so vodniki uvedli dve novosti: pisanje sporočil skritemu prijatelju in pa planinski mnogoboj. Ne spominjam se več svojih skritih prijateljev, vem pa, da so mi od tega tabora naprej usojeni vodniki. V Bohinju je bil skriti prijatelj Matjaž (dobivala sem jagodne LILAPAUZE ), v Kamniški Bistrici pa je bil moj skriti prijatelj Aleš (preberite v posebnem prispevku). Predvidevam, da bo naslednje leto moj skriti prijatelj Leon ali pa Tejča.
In že smo pri Bohinju - to presneto spanje med štriglami in drugimi pritlikavimi golaznimi. Večina stvari na tem taboru mi je šlo narobe. Ni mi jasno, kako se lahko na štirih kvadratnih metrih izgubi tričetrt moje prtljage. V Bohinju smo imeli tudi dvojno poroko. Prvi par sta bila Batek in Barbara, drugega para pa zaradi stroge diskretnosti ne bom izdala. Lahko povem le to, da sta se že ločila. Udeleženci smo bili so bili sijajni in takšen je bil tudi tabor.
Z besedo SUPER pa lahko opišem dogajanje na letošnjem taboru. Vodniki so nam pustili precej prostega časa in na lastno čudenje sem imela precej volje in želje po hoji. Morda sem kazala drugačne simptome, vendar je res. Res pa nisem imela dobrih živce za hojo po melišču, ko smo se vračali iz Turske gore.
Tabori so res super stvar. Sploh so koristni zame, ker sem po naravi lenuh, bolj za na kavč. Tabori me vsaj med počitnicami za teden dni rešijo poležavanja.

pripravila
Urška Kocbek